Letina oliv v Španiji in Italiji, dveh državah, ki poskrbita za 70 odstotkov proizvedenega olivnega olja, je namreč dobila oceno "katastrofalna". V Španiji gre v veliki meri še za posledice lanske suše, ki je uničila nasade, v Italiji pa je letino zdesetkala bakterija Xylella fastidiosa, poimenovana tudi "ebola za oljčne nasade".
Bolje je medtem v Grčiji in Tuniziji. Prva beleži 130 odstotkov boljši pridelek kot v sezoni 2013/2014, druga pa kar 300 odstotno večjo pridelavo ali najboljšo letino v zadnjih sedmih letih. Kljub temu pa boljši pridelek tam, ne more nadomestiti izpada pridelka v Španiji in Italiji.
International Olive Council (IOC) ocenjuje, da bo svetovna pridelava oliv letos okoli 2,3 milijona ton, a čimer bo pridelek za tretjino manjši od lanskega in najslabši po letu 2000.
Bloomberg je tako že objavil številke Euromonitorja, ki nakazuje na povprečno 10-odstotno zvišanje cen olivnega olja za potrošnike, Oil World pa poroča, da je cena španskega ekstra deviškega olja na najvišji ravni po letu 2006, za tono je treba odšteti 4.272 evrov.
Slabša letina tudi pri nas
In tudi slovenske oljke niso imune na bolezni in vremenske vplive. Tako naj letina tudi pri nas letos ne bi bila preveč dobra. Oljkarji pravijo, da se letos spopadajo s "pavjim očesom", ki povzroči osip listov, če je ta prevelik, pa ni niti plodov, lani pa jim je pridelek opustošila oljčna muha.
Posledice takšnih pojavov pogosto vplivajo še na letino prihodnjega leta, pravijo in s prsti kažejo tudi na birokrate, ki so pri nas prepovedali nekaj škropiv, ki jih Italijani množično uporabljajo.
Za slovensko oljčno olje 13 evrov na liter
Po podatkih kmetijskega ministrstva je oljkarstvo v Sloveniji omejeno na Slovensko Istro, kjer ima zelo dolgo tradicijo, v manjši meri pa se razširja še na del Goriških Brd ter Goriškega.
Skupaj je pri nas okoli 1.900 hektarjev oljčnikov, ocenjujejo, da bi bila mogoča širitev na 2.600 hektarjev.
Čeprav je slovenska pridelava oljčnega olja v primerjavi z nekaterimi drugimi državami članicami EU zanemarljiva, pa naše olje dosega visoko kakovost.
Letni pridelki nihajo, v dvanajstletnem obdobju (1996 – 2008) pa so po podatkih kmetijskega ministrstva v povprečju znašali 1.700 ton oljk in 306 ton oljčnega olja, v zadnjih letih pa količina oljčnega olja dosega od 500 do 700 ton.
Če slovenski izvoz ni vreden omembe, pa uvoz znaša 1.500 ton olja. Povprečen Slovenec na leto porabi približno kilogram olivnega olja.
Slovensko oljčno olje sicer dosega visoke cene, do 13 evrov na liter, povprečno pa 11 evrov na liter, še pravijo podatki kmetijskega ministrstva. Je pa tudi kvalitetno, dodajajo. Med analiziranim oljčnim oljem namreč približno 90-odstotkov dosega najvišji standard ekstra deviško oljčno olje.
Olivno olje je sicer sestavni del mediteranske kuhinje in kulture že več kot 2000 let, privržence pa je v tem času našlo povsod po svetu.
Je pa pridelava olivnega olja veja prehrambene industrije, kjer se dogaja ogromno prevar. Da jih bo v času pomanjkanja še več, skoraj ne gre dvomiti.
Tako pogosto "ekstra deviško italijansko olivno olje" ni ne eksta deviško, ne italijansko, pravzaprav ni niti olivno!
Težava je v tem, da je olivno olje, čeprav mnogo bolj cenjeno od številnih drugih olj, neverjetno enostavno "ponarediti". Zato ima industrija ponaredkov skoraj tako dolgo tradicijo kot zgodovina originalne proizvodnje.
V starem Rimu je bila letna poraba olivnega olja tudi do 50 litrov na osebo. "Ljudje so bili takrat za olivno olje pripravljeni zapraviti toliko, kot so danes za nafto," je za New Yorker razložil zgodovinar Nigel Kennell. Da bi toliko odšteli za ponaredek, pa se jim je zdelo nezaslišano, zato nič ni ušlo kontroli. Posode z oljem so bile natančno označene s težo olja v posodi, imenom kmeta, ki je pridelal olive in imenom trgovca, ki je tovoril olje. Uradniki so to skrbno preverjali, prevarante pa je čakala kruta kazen.
A kazni prevarantov niso nikoli povsem ustavile. In industrija ponaredkov je preživela takrat in se preselila v moderne čase. V originalni verziji Botra je bil celo Vito Corleone utemeljen na mafijcu Joeju Profaciju, ki je služil prav z "olivnim oljem".
Za zibelko prevar velja prav Italija, saj so na primer med leti 1985 in 2000 ugotovili, da je 87 odstotkov kršitev stekleničenja olivnega olja prihajalo iz Italije oziroma podružnic italijanskih pridelovalcev. Leta 2005 so italijanske oblasti ulovile "oljarsko bando", ki je imela 100.000 litrov ponarejenega olja, vrednega skoraj 8 milijonov evrov.
Italija sicer po nekaterih ocenah izvozi skoraj trikrat toliko "olivnega olja" kot ga pridela. Leta 2007 je pristojno italijansko ministrstvo preverilo okoli 700 izvoznikov in pri 205 preverjenih našlo ponaredke, zavajajoče oznake in druge kršitve. Ugotovili so, da so prevaranti našli tudi načine, kako zaobiti preverjanja, ki jih predpisuje Evropska unija.
Da ima lažna industrija prav tako velik potencial za rast kot prava, ne gre dvomiti, Business Insider je na primer poročal, da je poraba olivnega olja v Evropi v zadnjem obdobju zrasla ta 37 odstotkov, v Severni Ameriki pa kar za 100 odstotkov, strmo narašča tudi uvoz na Kitajsko.
Na rastočem ameriškem trgu so ugotovili, da je okoli 50-odstotkov uvoženega olja tako ali drugače "ponarejenega" - ali dejansko vsebuje druga olja ali je manj deviško kot pravi nalepka na steklenici.
Cilj ponarejevalcev je sicer jasen – dobiček. A ni nujno, da stranke udarijo le po žepu. Leta 1981 je zaradi onesnaženega ponarejenega olja v Španiji umrlo 600 ljudi, skoraj 25.000 jih je končalo v bolnišnici.
Uradna industrija olivnega olja sicer ocenjuje, da jim ponarejevalci na leto odnesejo okoli 15 milijard evrov prihodkov. Ali toliko kot je po podatkih Forbesa leta 2014 zaslužila italijanska "prehranska mafija" za katero ocenjujejo, da ima v državi v lasti tudi okoli 5000 restavracij. "Italijanska "agromafija" pa se še posebej veseli let, ko neugodno vreme pokosi letine," pa dodaja Financial Times. Tako naj bi nelegalna italijanska prehranska industrija letos obrnila tudi do 60 milijard evrov.
Grška kriza in olje
Zanimivo pa je, na račun koga v veliki meri cveti italijanska industrija olivnega olja. Obubožane Grčije. Pridelovalci na Peloponezu pravijo, da pridelujejo "čisto zlato". A večina tega zlata konča v cisternah na poti za Italijo takoj, ko ga iztisnejo.
Leta 2012 je 60 odstotkov pridelka grškega olivnega olja po podatkih svetovalne družbe McKinsey končalo v Italiji – z italijansko nalepko na steklenici.
Pri McKinseyju tako ocenjujejo, da je prav industrija olivnega olja v Grčiji simbol marsičesa, kar je narobe v tej državi. Olje namreč poberejo Italijani, ker Grki niso našli svojega proizvajalca steklenic, z domačo birokracijo se niso mogli dogovoriti za ustanavljanje podjetij, na koncu v bankah niso dobili kreditov, da bi podjetja ustanovili.
KOMENTARJI (111)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.