To namreč po besedah številnih strokovnjakov postaja vse večja težava sodobne družbe in tako je povsem na mestu vprašanje: kako zelo država sploh sme posegati v naše življenje?
Z besedo regulacija označujemo vsa pravila, zakone, uredbe in pravilnike, ki jih država sprejema, ko zasleduje svoje cilje. To ni sporno, to se od nje navsezadnje tudi pričakuje. A vse bolj je videti, da so vlade pri tem izgubile kompas … ali mero zmernosti. Je prav, da se država vmešava v naš način življenja in nam predpisuje, kaj je dobro za nas in kaj ne? Je prav, da omejuje prodajo nekaterih izdelkov, ki bi bili lahko potencialno škodljivi za naše zdravje, določa pogoje za vstop na posamezne trge dela in pri tem postavlja nešteto birokratskih over, ščiti interese točno določenih vplivnih skupin na račun šibkejših?
Enotne embalaže in višji davki na zdravju škodljive izdelke
S prepovedmi, omejitvami in dajatvami država usmerja naš življenjski slog in nas postavlja v položaj otroka, ki mu ni mogoče v celoti zaupati, saj ni rečeno, da se bo sam odločil ‘prav’. A to je v nasprotju z vizijo svobodne družbe, h kateri stremi svet in v kateri vsak posameznik sam sprejema odločitve o tem, kako bo živel. Aktualni primer za mnoge sporne regulacije držav po svetu je denimo uvedba enotnih embalaž. V nekaterih državah so jih za nekatere nezdrave izdelke že uzakonili (tudi v Sloveniji), drugje o tem vse bolj intenzivno in vse bolj naglas razmišljajo.
Ob tem se politika ne ukvarja s tveganjem, da tak ukrep pomeni grožnjo blagovnim znamkam in intelektualni lastnini. In to kljub temu, da se je v nekaterih državah (denimo v Avstraliji), že izkazalo, da ti ukrepi ne prinašajo pozitivnih učinkov. Imetniki blagovnih znamk, ki z enotno embalažo izginjajo, poudarjajo, da je lastninska pravica osnovna človekova pravica, zaščita pravic industrijske lastnine, torej tudi blagovnih znamk, pa je vedno slabša. Ob tem navajajo močno pozitivno povezavo med zaščito intelektualnih pravic v državi in njenim BDP na prebivalca ter gospodarskim razvojem.
A države kljub temu vse bolj odpirajo vrata vse bolj restriktivni regulaciji. Zgovorna je denimo tudi dodatna obdavčitev nekaterih prehrambenih izdelkov, ki so po mnenju države škodljivi za zdravje ljudi. Nekatere evropske države so se že odločile za ta korak, posledice podražitve izdelkov pa so občutile prav socialno najšibkejše skupine ljudi. Tako je Irska denimo že uvedla omejitve pri oglaševanju hitre hrane in hrane z visoko vsebnostjo sladkorja, Avstralija je sprejela davek na nizkoalkoholne osvežilne pijače, ki znaša kar 70 odstotkov. Finska, Francija in Belgija imajo davek na sladke pijače. Grčija je uvedla davek na vino in kavo, Madžarska pa je posebej obdavčila hrano z visoko vsebnostjo maščob, soli in sladkorja.
Danska je v želji po zaščiti zdravja ljudi tako s posebnim davkom podražila maslo, smetano, čokolado in druge slaščice. Ljudje z nižjimi prihodki so bili tako primorani poiskati nadomestne cenejše izdelke slabše kvalitete in le še poslabšali svoj način prehranjevanja. Zaradi dviga cen se je povečala inflacija, obenem pa je občutno padla prodaja, vse to pa je pomenilo, da država ni zbrala toliko davkov kot je načrtovala, temveč občutno manj. Res je (in temu nihče ne oporeka), da so sladkor, maščobe, hitra prehrana, alkohol, slabe navade in še marsikaj v nezmernih količinah res škodljivi za zdravje. A vzgoja o tem je stvar staršev, šole, piscev knjig o zdravem življenju in zdravstvenih zavarovalnic, ne pa davčne politike, so prepričani strokovnjaki.
Vlada vse bolj posega v življenje Slovenk in Slovencev
Da se države Evropske unije vse bolj vmešavajo v življenjski slog svojih državljanov, potrjujejo tudi rezultati lani objavljene študije indeksa paternalizma (Nanny State Index), ki ga letno objavlja Epicenter iz Belgije v sodelovanju s slovenskim Visio institutom. Ti razkrivajo, da so najbolj liberalne članice unije na področju življenjskega sloga državljanov Češka, Nemčija, Slovaška, Luksemburg in Nizozemska, medtem ko so Finska, Velika Britanija, Irska, Madžarska in Švedska najbolj paternalistične. Kje pa je Slovenija? Med 28 članicami unije smo zasedli 11. mesto, kar je pet mest viške kot lani. To pomeni, da naša država v večji meri omejuje in obdavčuje življenjski slog državljanov. Pri alkoholu je na 10. mestu, pri hrani in sladkih pijačah pa na 12. mestu.
Kot so poudarili v institutu Visio, je ekspanzija paternalizma med drugim posledica prizadevanj nacionalnih regulatorjev, da omejujejo življenjski stil prebivalstva s ciljem izboljšanja njihovega zdravja.“Medtem ko javne politike, ki regulirajo življenjski slog prebivalstva, pogosto ne dosežejo zastavljenega cilja izboljšanja njihovega zdravja, nedvomno povzročajo številne težave in stroške tako za državo kot za državljane,” je ob objavi rezultatov pojasnila Tanja Porčnik iz Visio instituta. “Nerazumna regulativa namreč na strani države ustvarja nepotrebno birokracijo in proračunske izdatke za policijo, finančne in druge državne organe. Obenem se ta regulativa na strani državljanov odraža v dražjih produktih, kar najbolj občutijo tisti z najnižjimi dohodki, saj je obdavčitev življenjskega sloga regresivna,” dodaja.
Slovenija ne ne uspe slediti napredku in z njim povezanimi spremembami
Tudi trg dela v Sloveniji je preveč reguliran in nefleksibilen, preveč je norm in birokracije, opozarjajo strokovnjaki. Prav zato smo kot država še vedno neprivlačni za investitorje – tuje in domače. Reforme so prepočasne ali pa jih skoraj ni. Ključna slabost Slovenije pri vsem tem naj bi bila nezadostno in zapoznelo prilagajanje zelo hitro spreminjajočim sem razmeram na številnih področjih gospodarstva modernega sveta. Kot primer lahko denimo navedemo storitev Uber, ki se zaradi toge zakonodaje, prepočasnega delovanja ministrstev in domevne zaščite domačih, že obstoječih taksistov ni uspela ugnezditi v našem prostoru.
Ali pa denimo saga okrog oddajanja stanovanj preko Airbnb. Lastnik za tovrstno dejavnost pri nas potrebuje najmanj 75-odstotno soglasje ostalih etažnih lastnikov v večstanovanjski stavbi, dokazilo o lastninski ali razpolagalni pravici, uporabno dovoljenje, kategorizacijo, prijavo pri Ajpesu kot stanodajalec, izdajati in davčno mora potrjevati račune, državnim organom sporočiti podatke o gostih in plačati turistično takso. Gora papirologije, torej, ki marsikoga odvrne od namere, da bi na ta način privabljal turiste in povrhu še kaj zaslužil. Lastniki stanovanj s tem ne ustvarjajo dodane vrednosti in preko davkov ne prispevajo v državni proračun. S tem država le izgublja.
Podobnih neurejenih ali na hitro in nepremišljeno urejenih področij je še veliko. Tudi trgovanje s kriptovalutami. Ministrstvo za finance je dlje časa pravno definiralo, da bitcoin ni ne finančni inštrument ne denarno sredstvo, zato trgovanja s kriptovalutami zaenkrat ni potrebno prijaviti kot dohodek. A ta definicija se je pred kratkim spremenila in prodaja kriptovalut se smatra kot dejavnost, ki jo je potrebno prijaviti in je obdavčena kot dohodek iz dejavnosti. Pri rudarjenju kriptovalut večjih neznank ni, ni pa jasno, kaj pomeni kontinuirana dejavnost trgovanja - gre za le nekaj transakcij ali za dnevno trgovanje? Vsekakor je po besedah strokovnjakov država precej nepremišljeno posegla v trgovanje z virtualnim denarjem, saj gre za vse bolj priljubljeno obliko trgovanja in morda bi z bolj liberalnim pristopom lahko v državo privabili več naprednih tujih investitorjev.
Nezanimivi tudi za tuje gospodarstvenike
Slovenija sicer nikdar ni veljala za Meko med tujimi investitorji, ki so se vselej raje ozirali po državah vzhodne Evrope. Za to naj bi bila v prvi vrsti kriva tranzicija: če so se države vzhodne Evrope med privatizacijo namreč odprle tujemu kapitalu, smo ga v Sloveniji iz tega procesa skorajda izključili. Strokovnjaki so si enotni, da so najpomembnejše ovire za privabljanje tujih investitorjev v Slovenijo obremenitev dela z davki in prispevki, rigidnost delovne zakonodaje in stroški dela. Sledijo jim (ne)učinkovitost sodnega sistema, obdavčitev dobičkov in dohodka ter davčni postopki in plačilna nedisciplina.
Podjetja s tujim kapitalom pri poslovanju omejujejo še zapleteni postopki ustanovitve podjetij, administrativna obravnava tujih investitorjev, postopki insolventnosti in stečajna regulativa, varstvo konkurence in nespoštovanje dogovorjenih pogodb. Žalostno je, da se stanje ne izboljšuje. V očeh investitorjev namreč rigidnost trga dela, stroški dela in neučinkovitost sodnega sistema postajajo čedalje večja ovira.
Če se ozremo okrog sebe, nam kaj hitro postane jasno, da so nam tuje investicije pobrale preostale evropske države, ki so se Evropski uniji pridružile hkrati z nami. Podatki kažejo klavrno sliko. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) ocenjuje stanje vhodnih tujih neposrednih investicij v Sloveniji na okoli 36 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP). Po tem kriteriju smo precej pod povprečjem EU, ki znaša 49 odstotkov. Najvišje se po tem kriteriju sicer uvrščajo Luksemburg (351 odstotkov), Irska (277) in Švica (130), pred nami pa so prav vse preostale članice EU, ki so se ji pridružile hkrati s Slovenijo. Še posebej visok je ta kazalnik na primer v Estoniji (83 odstotkov), Madžarski (64) in Češki (60).
Delo je v Sloveniji (pre)visoko obdavčeno
Zakaj je temu tako? Države Vzhodne Evrope imajo z vidika tujih vlagateljev, ki iščejo lokacijo za greenfield investicijo, pomembno prednost – nižje stroške dela. Delo je v naši državi namreč relativno visoko obdavčeno zlasti v segmentu, ki pade na delojemalce, razkrivajo raziskave. Kar 42,8 odstotka plače polno zaposlene samske osebe v povprečju slovenski delavec nakaže v državni proračun. Seveda ji do belgijske rekorderke, ki državljanom vzame 55,31 odstotka, še kar precej manjka, a se to ob neurejenih državnih cestah in dolgih čakalnih vrstah v zdravstvu marsikomu zdi nerazumno veliko in predvsem nepravično.
Obdavčitev dela je v Sloveniji 6,7 odstotne točke višja od OECD-povprečja. Višina socialnih prispevkov glede na skupne dajatve na plačo uvršča Slovenijo na deveto mesto med OECD-članicami. Delež socialnih prispevkov glede na skupno obdavčitev plače je v Sloveniji 14,5 odstotne točke višji od OECD-povprečja. Pri nas je med vsem OECD članicami najvišji tudi delež, ki ga delavec plača za socialne prispevke: z 19 odstotki je več kot enkrat višji od OECD-povprečja, kjer delavec za socialne prispevka odšteje 8,2 odstotka svoje plače. Delavec pri obdavčitvi plače več kot v Sloveniji prispeva v samo petih članicah OECD. Razlika med bruto in neto prejemki v Sloveniji je 7,8 odstotne točke višja od OECD-povprečja.
Slovenke in Slovenci se, da bi se izognili višji obdavčitvi, zatekajo v druge pravne oblike dela; v preteklosti v študentske napotnice, sedaj v samostojno podjetništvo. Ali pa uberejo še bolj radikalno pot: zlasti mladi podjetniki in inženirji se jezni in razočarani vse pogosteje odločajo za življenje in delo na tujem, s tem pa doma izgubljamo izjemen kapital. Vse to se seveda pozna tudi v manjšem proračunskem izplenu, zato bi bilo po besedah strokovnjakov potrebno poiskati sistemsko rešitev glede nagrajevanja zaposlenih, zlasti v višjih dohodkovnih razredih.
Ljudem je treba dati svobodo
V svobodni družbi individualne odločitve o individualnih vprašanjih ne morejo biti težava; pravzaprav so nujen sestavni del vsake netotalitarne družbe! Vsaka reč v življenju namreč pride s svojimi tveganji in oportunitetnimi stroški. Slaščice, burgerji, pice, potovanja, vsakodnevno večurno bolščanje v zaslone, adrenalinski športi, lenarjenje ... In na drugi strani vse bolj zategnjena zakonodaja, vse več dajatev, vse bolj kompleksna birokracija. Bomo primorani svoja živeljenja dobesedno položiti v roke zakonodajalcev, ki jih bomo izbrali na volitvah? Tem, ki mimogrede o vsem, kar smo izpostavili v tem prispevku, v borbi za parlamentarne stolčke praktično niso govorili.
Tako ni bilo ne duha ne sluha o svobodni odločitvi posameznikov, nobenega priznanja, da se ima odrasel posameznik vso pravico odločiti tudi nezdravo živeti in opravljati dejavnost, ki si jo želi – brez ekstremnih davčnih bremen ter birokratskih ovir. In v večini naštetih primerov se ne gre sklicevati na nevednost ali neosveščenost prebivalstva, prav tako ne na škodo, ki bi jo s svojimi dejanji lahko povzročili državi. Zato ne bi smelo biti nobenega vmešavanja v odnosu država – posameznik in vlada – gospodarstvo, vse dokler ne bi prihajalo do kršitev in bi se s tem povzročila škoda drugim ljudem. To je tudi edini namen države, ki bi ga morala imeti v tem odnosu in regulaciji, ki jo zastavlja – torej, da zaščiti svobodo ljudi, posameznikov, da imajo možnost živeti svoja življenja, kot so si jih začrtali sami.
