Skrivnosti, ki obdajajo TR2, se s prihodom Belgijcev niso razblinile, nasprotno, še bolj očitne postajajo: Izvršnega direktorja KBC dolgo nihče ni vprašal, kdo bo njihov član uprave. Po novinarski konferenci se je nekdo le opogumil in vprašal: »A lahko poveste koga boste predlagali za člana uprave?« Izvršni direktor KBC se je nasmehnil: »Of course. Piet van Keirsblick.« In nato priimek tudi črkoval.
Od takrat je minilo nekaj tednov, predlogi imen za slovenski del uprave pa so skoraj državna skrivnost. Še več, prišel je dan, ko se je sestal nadzorni svet, in nihče ni natančno vedel, ali bo svet imenovanje sploh obravnaval. Prišla je zadnja minuta in dejali so: ne. Za širšo javnost je pravzaprav manj pomembno, kdo vse bo v tej upravi sedel. Bolj pomemben je način izbiranja in usklajevanja, saj kot lakmusov papir kaže funkcioniranje na več ravneh: predlogi - še vedno moramo govoriti o neuradnih informacijah – Andrej Hazebent, Marko Voljč, Milan Cvikl in Boris Zakrajšek, so neusklajeni med predlagateljem, to je Voljčem, ter predstavniki države kot lastnice na eni strani, ter med koalicijskima partnericama LDS in SLS na drugi strani. SLS podpira sedanjega člana Slavka Jamnika, ki ga v zadnjih – še vedno neuradnih – kombinacijah sploh ni bilo in kljub načelnim razglašanjem strank o nujnosti umika politike iz vsega gospodarskega so se, neuradno seveda, partnerji ob večernih urah začeli tudi pogajati.
Feri Horvat, poslanec tretje koalicijske partnerice ZLSD, pa opozarja, da kadrovanje v državnih bankah sploh ni stvar koalicijskih pogajanj, saj koalicijska pogodba tega ne predvideva in vztraja pri stališču, da se mora politika umikati iz vsega gospodarskega. Toda združena lista svojega kandidata tako ali tako nima.
Če bi bil boj tako srdit še zaradi skrbi za dobro poslovanje banke! Potem bi bil bolj pomemben tudi za širšo javnost.
