(Večposteljna) soba za tiste na 'minimalcu', za družine, Rome, begunce pa – nič?

V poročilu, ki je nastalo v sklopu projekta Najemniški SOS, ki ga izvajata Nevladni organizaciji Inštitut za študije stanovanj in prostora ter Danes je nov dan, za začetek izpostavljajo, da o stanju in ponudbi na najemnem trgu v Sloveniji še vedno nimamo verodostojnih podatkov. Ocenjujejo pa, da razmere na najemnem trgu ponavadi z zamikom sledijo tistim na prodajnem trgu nepremičnin, saj se prodajne cene postopoma prelivajo v najemnine. Podatki o nakupnih cenah pa kažejo, da so se od leta 2018 do leta 2023 dvignile za 60 odstotkov, medtem ko je povprečna neto plača zrasla le za 32 odstotkov. 

"Bežen vpogled v stanje na najemnem trgu nam ponuja portal Nepremičnine.net, na katerem je bilo na dan 22. 8. 2024 le 13 odstotkov enot cenejših od 500 evrov, kar 54 odstotkov pa jih je bilo dražjih od 1.000 evrov. Za dostojno življenje najemnina naj ne bi presegala 30 odstotkov dohodkov gospodinjstva, skupaj z vsemi stanovanjskimi stroški pa 40 odstotkov. Glede na ta kriterij si oseba z minimalno plačo v Ljubljani sploh ne more privoščiti nobenega od ponujenih stanovanj na portalu – izbirala bi lahko le med 30 sobami, med katerimi je približno 10 enoposteljnih, vse ostale pa večposteljne. Obenem je problematično, da manjše enote zahtevajo višjo najemnino na kvadratni meter kot večja stanovanja, kar pomeni, da je za samsko osebo (tudi s povprečnim dohodkom) izredno težko najti primerno in dostopno stanovanje. Do stanovanja, primernega za mlado družino, je izredno težko priti celo z dvema povprečnima plačama – 22. 8. 2024 bi lahko izbirali med tremi tro- ali štirisobnimi stanovanji za vsaj enoletni najem, 23. 9. 2024 pa je bilo v tem cenovnem okviru na voljo le eno trosobno stanovanje," izpostavljajo. 

Ker ponudba stanovanj še vedno močno zaostaja za povpraševanjem, pa tudi ugotavljajo, da se za isto stanovanje poteguje tudi dvajset ali trideset oseb. "Najemodajalčeva izbira najemnika se v takih pogojih pogosto zakrije pod vprašanje njegovih preferenc. A ko najemodajalci vedno znova in znova in znova zavračajo posameznike, ki jih druži določena okoliščina, moramo v tem prepoznati hudo obliko diskriminacije, ki posameznike grobo omejuje, če že ne onemogoča pri uresničevanju temeljne človekove pravice do primernega stanovanja. Pogosto jim ne preostane drugega kot pristati na stanovanja, ki so oddaljena od njihovega družbenega življenja in služb, ter/ali stanovanja, ki jih zaradi slabih bivalnih pogojev ne želi najeti nihče drug."

Ocenjujejo, da je ob odsotnosti regulacije in nadzora je reševanje stanovanjskega vprašanja na najemnem trgu resnično problematično. V poročilu so zato navedli predloge ukrepov za urgentno reševanje problema diskriminacije na najemnem trgu. "Pristojne pa obenem opozarjamo, da bodo imeli ti ukrepi le omejen učinek, če država ne bo resno uredila razmer na najemnem trgu. To vključuje uvedbo progresivnega nepremičninskega davka, ki bo bolj obremenil prazna stanovanja in špekulativne nakupe; preprečevanje preoblikovanja stanovanj v turistične namestitve; zagotavljanje učinkovitega nadzora nad najemnim trgom ter regulacijo, ki bi vključevala tudi omejitev rasti najemnin in minimalne kakovostne standarde za oddajo, ter povečanje števila in kakovosti študentskih domov."

Kdo je bolj na udaru diskriminacije ...

Iz osebnih srečanj so izvedeli, da so pripadniki LGBTQI+ skupnosti na najemnem trgu bolj kot z odkrito diskriminacijo zaradi njihove spolne identitete ali izraza pogosto soočeni z neprijetnimi vprašanji, ki subtilno sporočajo neodobravanje in zavračanje ter jih postavljajo v nelagoden položaj. "LGBTQ+ osebe pogosto čutijo potrebo po tem, da svojo identiteto pri iskanju namestitve skrijejo ali prilagodijo tako, da je skladna s pričakovano družbeno normo in se tako izognejo izkušnji neposredne diskriminacije. Mnoge transspolne osebe ne čutijo varnosti in sprejetosti pri najemodajalcih oziroma nočejo svoje stanovanjske varnosti ogrožati z odprtostjo glede svoje spolne identitete ali izraza."

Romske družine pogosto doživijo zavrnitev že ob prvem stiku z najemodajalci. Razlogi za to so številni, a praviloma izhajajo iz predsodkov in stigme, ki spremlja romsko skupnost. Lastniki stanovanj jih lahko prepoznajo že po naglasu, kar je dovolj, da takoj zavrnejo njihov interes za najem stanovanja. 

Podobne težave, vendar z dodatnimi izzivi, se pojavljajo pri osebah z izkušnjo brezdomstva ter ljudeh z oviranostmi in različnimi težavami v duševnem zdravju. Te osebe so v družbi stigmatizirane in na stanovanjskem trgu še bolj marginalizirane, saj lastniki stanovanj pogosto nimajo zaupanja v njihovo zmožnost rednega plačevanja najemnine ali vzdrževanja stanovanja. Obenem jih je strah, da ljudje v skupnosti ne bodo prejeli vse potrebne pomoči in podpore, ki jo potrebujejo, kar bi lahko vodilo do težav v stanovanju in s sosedi.

Mlade družine, enostarševske družine in družine z več otroki se soočajo s težavami pri iskanju stanovanja zaradi prisotnosti otrok. Najemodajalci jih pogosto zavrnejo, češ da v stanovanju ne želijo otrok, ker ti povzročajo hrup, večje obremenitve za stanovanje in tako povečajo možnosti za škodo. V posebej slabi situaciji so enostarševske družine, ki morajo na najemnem trgu najti primerno namestitev, pri čemer imajo za to na voljo le en redni mesečni dohodek. Strah najemodajalcev pred nezmožnostjo rednega plačevanja najemnine je tudi eden od glavnih razlogov za diskriminacijo enostarševskih družin.

Diskriminacija beguncev in tujih državljanov na najemnem trgu pa je pogosta praksa, ki temelji na predsodkih in neutemeljenih strahovih. Pod največjim udarom so tujci, ki prihajajo iz neevropskih držav, predvsem iz Afrike in Srednjega vzhoda. "Diskriminacija te skupine na najemnem trgu je tako razširjena, da bi lahko rekli, da je pravilo."

 Kaj torej predlagajo ...

– Povečanje razpoložljivosti javnih najemnih in drugih oblik dostopnih stanovanj za socialno ogrožene skupine. "To lahko dosežemo z razširitvijo obstoječih programov za socialna stanovanja ter z aktivnim spodbujanjem gradnje javnih neprofitnih stanovanj in drugih oblik dostopne gradnje (npr. stanovanjske zadruge), saj zgolj te oblike bivanja prinašajo dolgoročne in stabilne pogoje bivanja."

– Določen odstotek neprofitnih stanovanj naj bo namenjen socialno izključenim skupinam. 

– Razširitev pogojev za prijavo na neprofitna stanovanja tudi na tuje državljane."Kot je že večkrat predlagal tudi zagovornik načela enakosti, je treba omogočiti kandidaturo na razpisih za neprofitna stanovanja tudi osebam brez slovenskega državljanstva, ki imajo pravico do bivanja v Sloveniji, še posebej tistim s statusom begunca ali mednarodno zaščito."

– Stanovanjsko svetovanje in podpora za marginalizirane skupine, vključno s posredništvom in spremstvom. "Tovrstna podpora se kaže kot dobra praksa, a bi jo bilo treba razširiti in sistemsko urediti. Prispeva k uravnoteženju neenakih razmerij moči med najemodajalcem in najemnikom. Najemnike opremi za sodelovanje na stanovanjskem trgu, najemodajalcem pa pomaga premagati strahove in predsodke ter poveča zaupanje, da se lažje odločajo za oddajo stanovanj marginaliziranim skupinam. Vključuje storitve, kot so aktivna pomoč pri iskanju stanovanja, spremstvo in mediacija na ogledu, pregled in pomoč pri sklepanju najemne pogodbe, pomoč pri urejanju nujnih obveznosti, kot je prijava prebivališča na upravni enoti, pomoč pri nakazovanju najemnin, plačevanju položnic itd., jamstvo najemodajalcem za plačilo najemnine in stroškov, ter pomoč in koordinacija pri komuniciranju med stanovalcem in najemodajalcem."

 – Krepitev podpornih storitev v skupnosti. "Vzrok, da najemodajalci ne oddajajo stanovanj ljudem z izkušnjo brezdomstva in težavami z duševnim zdravjem, je lahko v diskriminaciji, včasih pa predstavlja težavo tudi pomanjkanje ustreznih podpornih socialnih in zdravstvenih storitev v skupnosti, kar najemodajalce navdaja s strahom. Puščanje najemnika samega s svojimi stiskami lahko vodi v poslabšanje njegovega stanja, kar bi lahko imelo posledice za stanovanje ter odnose s sosedi in širšo skupnostjo. Treba je torej razvijati in krepiti storitve v skupnosti, ki bodo ljudi, ne glede na vrsto njihove oviranosti, podprle v neodvisnem življenju."

 - Vzpostavitev sklada za varščine. "Sklad za varščine bi bil namenjen zagotavljanju finančne pomoči najemnikom, ki si ne morejo privoščiti plačila visokih varščin, ki so pogosto zahtevane ob sklenitvi najemne pogodbe. Ranljive skupine bi lahko iz tega sklada črpale sredstva za kritje varščine, kar bi jim omogočilo dostop do stanovanj, ki bi bila sicer izven njihovega finančnega dosega."

– Poenotenje pogojev za pridobitev stalnega prebivališča na upravnih enotah. "Trenutno obstajajo razlike v obravnavi prošenj glede na referenta ali upravno enoto, kar vodi v neenako obravnavo posameznikov."

– Funkcionalna stanovanjska inšpekcija. "S tem bi se izboljšali pogoji za najemnike ter zmanjšalo število neprimernih in nevarnih stanovanj, ki so trenutno pogosto edina izbira za socialno ogrožene skupine."

– Povečanje kapacitet integracijskih hiš. "Integracijske hiše, ki zagotavljajo začasno nastanitev in podporo osebam s statusom begunca, so preobremenjene, kar omejuje njihovo učinkovitost. Povečanje kapacitet teh hiš na lokacijah, kjer so zaznane potrebe, še posebej v Ljubljani, bi osebam s statusom begunca omogočilo več časa in priložnosti, da v miru poiščejo primerno in trajno bivališče z boljšim bivalnim standardom, kar bi bistveno zmanjšalo stres, povezan z iskanjem stanovanja."