Slovenska razvojna družba (SRD) je v času likvidacije državi nakazala premalo kupnin, javna naročila oddajala v neskladju s predpisi, z likvidacijskim upraviteljem pa ni poračunala razlike med plačanimi in dejanskimi materialnimi stroški. V ostalih primerih je v vseh pomembnih pogledih poslovala v skladu s predpisi, zato je računsko sodišče izreklo mnenje s pridržkom.
Likvidacija SRD se je začela 12. septembra 2002, dve leti pozneje - 24. septembra 2004 - pa je ljubljansko okrožno sodišče izdalo sklep o izbrisu iz sodnega registra. Likvidacijo SRD je izvedel likvidacijski upravitelj Družba za svetovanje in upravljanje (DSU). Premoženje SRD v likvidaciji je bilo razdeljeno državi kot edini delničarki. Del premoženja je bil v imenu in za račun države v obliki stvarnega vložka vložen v družbo DSU, ki je prevzela vse nedospele obveznosti, obveznosti, za katere upniki niso prijavili svojih terjatev v likvidacijskem postopku, ter morebitne druge obveznosti SRD v likvidaciji.
Računsko sodišče je ugotovilo, da so v času likvidacije državi v nasprotju z določbami zakona o gospodarskih družbah preveč izplačali 301,3 milijona tolarjev, posledica tega pa je bila, da je SRD v likvidaciji državi nakazala toliko manj sredstev iz nakazila kupnin na podlagi zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij.
Do kršitev predpisov o javnem naročanju je prišlo pri oddaji del za obnovo poslovnega objekta v Mariboru v znesku 218,6 milijona tolarjev ter storitev upravljanja poslovnega objekta v znesku 21,2 milijona tolarjev. V neskladju s predpisi je bilo tudi oddajanje naročil malih vrednosti. Računsko sodišče je še ugotovilo, da SRD v likvidaciji z likvidacijskim upraviteljem ni poračunala razlike med zaračunanimi in plačanimi ter dejanskimi materialnimi stroški.
Ker je SRD v letu 2004 prenehala poslovati, računsko sodišče ni zahtevalo odzivnega poročila. Prav tako ni podalo mnenja o zaključnem izkazu poslovnega izida in izkazu finančnega izida, saj ju SRD v likvidaciji kljub zahtevam slovenskih računovodskih standardov ni izdelala. Sodišče je ugotovilo, da stroški likvidacijskega upravitelja v znesku 322,1 milijona tolarjev niso bili evidentirani na ustrezne konte rezerviranih sredstev, likvidacijski upravitelj pa ni pravilno pripravil končne likvidacijske bilance, zaradi česar so bile previsoko izkazane obveznosti do lastnika v znesku 301,3 milijona tolarjev.
