Minimalna plača poveča brezposelnost, razen kadar jo zmanjša

Minimalna plača je upravičeni moralni popravek – in glede na očitni tržni neuspeh (tj. pojav izkoriščanja) tudi smiselni ekonomski korektiv nepopolno delujočega trga. Nasprotniki izpostavljajo, da (znatna in vse višja) minimalna plača vodi k delnemu odpuščanju natanko tistih delavcev, ki zaposlitev (četudi zaposlitev z nizko plačo) najbolj potrebujejo. Še več, pravijo, da ustvarja dodaten pritisk na majhna podjetja, ki si povišanje plače svojih delavcev najtežje privoščijo. Nasprotniki pri tem poudarjajo, da zgolj izpostavljajo standardno lekcijo, ki nas je z grafikoni ponudbe in povpraševanja uči ekonomska znanost. Zagovorniki se odzivajo z dvema argumentoma – bodisi da ekonomija ni nikakršna znanost (kar mimogrede pomeni, da odpadejo tudi sociologija in druge družbene vede, ki so jim zagovorniki sicer naklonjeni) bodisi da ekonomija ni tako zelo monolitna v svojih lekcijah, kot si mislijo nasprotniki.

Kdo ima prav? Odgovor je, zanimivo, da imata prav obe strani – ampak v različnih kontekstih. Empirične ekonomske študije razkrivajo, da minimalna plača včasih res precej poveča brezposelnost, pogosto jo poveča skromno ali sploh ne, včasih pa jo – na prvi pogled nenavadno – celo zmanjša. 23 takšnih študij, objavljenih med letoma 2000 in 2013, z več sto kvantitativnimi ocenami razkriva, da je pogost vpliv zmerno povišane minimalne plače na brezposelnost dokaj blizu ničle (nekoliko negativen je, –0,03). Ta številka pomeni, da denimo zmerno 25-odstotno zvišanje minimalne plače poveča brezposelnost zgolj za 0,75 odstotka. Nekateri drugi pregledi empirične literature so bolj negativni, a po podrobnem branju vseeno tipično razkrivajo dva podobna izsledka. Prvič, dokaj majhen negativni učinek minimalne plače, dokler ni povišana nad 60 odstotkov povprečne plače v državi, in drugič, precejšnjo heterogenost, raznolikost vpliva te politike na zaposlenost v različnih okoljih. Kako je to mogoče? Sprehodimo se najprej čez standardni ekonomski argument proti minimalni plači, da bomo nato lahko razumeli, zakaj včasih – velikokrat – ne drži povsem. 

Če je trg dela konkurenčen in če so delavci na njem poplačani natanko (ali skoraj natanko) v skladu s svojo produktivnostjo oziroma s svojim vrednostnim prispevkom k podjetju ("mejnim produktom"), bi morala že zmerno visoka minimalna plača opazneje povečati brezposelnost. Tako je zato, ker bodo delodajalci po spremembi ugotovili, da nekateri njihovi delavci, ki imajo nizko produktivnost, s svojim delom podjetju prispevajo manj (denimo 5 evrov na uro), kot so zanj plačani (denimo 7 evrov na uro v skladu z novo, višjo minimalno plačo). V tem novem okolju se delodajalcem splača odpustiti manj produktivnega delavca, saj z njim aktivno izgubljajo denar. Ne le, da se jim splača, marveč to tudi lahko storijo, saj zakon o minimalni plači ne predvideva, da morajo delodajalci obdržati svoje trenutne zaposlene. Delavca odpustijo in ga poskusijo zamenjati bodisi s produktivnejšim delavcem, katerega prispevek k podjetju je večji, bodisi s tehnološko inovacijo, ki dvigne produktivnost ostalih, še vedno zaposlenih delavcev, s čimer podjetje kompenzira izgubo manj produktivnega delavca. Brezposelnost se bo povečala in delo bodo izgubili ravno tisti najmanj produktivni delavci, ki se bodo v novem okolju težko zaposlili.

Toda kaj se zgodi, če trg ni močno konkurenčen? Kaj, če delavci niso plačani povsem ali skoraj povsem v skladu s svojim mejnim produktom? V tem primeru in pod pogojem, da je zvišanje minimalne plače zmerno in previdno, delodajalci ne bodo imeli interesa za odpuščanje, saj je bil že pred zvišanjem minimalne plače mejni produkt delavca toliko večji (denimo 5 evrov na uro) od trenutne plače (denimo 3,5 evra na uro), da ga tudi (zmerno) zvišana plača (na 4,5 ali celo 5 evrov na uro) ne bo presegla. Ravno obratno, v nekaterih primerih se lahko zgodi, da je bila plača toliko nižja od mejnega produkta delavca, da nekateri delavci sploh niso hoteli sprejeti zaposlitve po tej nizki stopnji. Zdaj, z uvedbo (višje) minimalne plače, se za to morebiti odločijo, kar vodi k zmanjšanju brezposelnosti. Minimalna plača ni povečala brezposelnosti, marveč jo je celo zmanjšala.

Ta argument ekonomsko izobraženi nasprotniki minimalne plače poznajo kot monopsonistični model oziroma model monopsonistične konkurence. Zakaj jih ne prepriča? Zakaj mislijo, da ne zajame resnice? Ker, pravijo, trg nekvalificirane delovne sile, za katerega je minimalna plača najbolj relevantna, preprosto ne more biti tako zelo nekonkurenčen, kot namiguje monopsonistični model. Ravno nizka stopnja kvalificiranosti delavcev po njihovem mnenju priča o hudi konkurenci, saj pogojev za vstop na trg skorajda ni. 

Toda nasprotniki pozabljajo, da je na kar nekaj trgih dela mobilnost delavcev (geografsko) omejena. Če delavci težko potujejo med kraji, se lahko začnejo pojavljati monopsonistični elementi. Nasprotniki pozabljajo, da se (tudi nekvalificirani) delavci soočajo s t. i. iskalnimi stroški in trenji. Delavci iz več razlogov ne morejo vedno elegantno poiskati drugega delodajalca ali pa se jim to zdi tako naporno, da raje ostanejo, kjer so, čeprav čutijo, da so za svoj prispevek k podjetju plačani premalo, tj. manj, kot bi bili drugje. Nasprotniki pozabljajo, da imajo nekateri delodajalci elemente tržne moči (zaradi denimo podjetniških pripojitev), zaradi katere lahko umetno zamejujejo konkurenco in delavcev ne poplačajo z njihovim mejnim proizvodom. Skratka, obstaja vrsta monopsonističnih dejavnikov, zaradi katerih oziroma v prisotnosti katerih ekonomisti ocenjujejo, da so delavci v povprečju plačani okoli 15–20 odstotkov manj, kot znaša njihov mejni produkt. Če to drži oziroma kjer to drži, vsaj zmerno povišanje minimalne plače ne bi smelo imeti negativnega ali vsaj ne večjega negativnega učinka na zaposlenost (vpliv je včasih lahko celo pozitiven). In vedno več študij v zadnjih desetletjih kaže, da je kar nekajkrat (čeprav ne vedno) tako.

Kot običajno, so nam tudi v razpravi glede učinkov minimalne plače politični tribalizem, neracionalnost in dogmatizem tesno za petami. Tisti zagovorniki minimalne plače, ki trdijo, da je neoklasična ekonomska teorija zgolj neoliberalna zabloda, ideološka krinka in zarota gnilega kapitala proti veličastnemu ljudstvu, gotovo ne razmišljajo trezno. Obenem drži, da bi bil že čas, da tisti nasprotniki minimalne plače, ki vztrajajo, da ekonomija preprosto izjavlja apodiktične trditve, ki jih ne moremo spodbijati (ali podkrepiti) z empiričnimi študijami, odložijo svoj izvod Ludwiga von Misesa.