
Njihovo poročilo izpostavlja, da brez korenitih sprememb globalnega prehranskega sistema ne bo mogoče doseči ambicioznih podnebnih ciljev.
Ocenjujejo pa, da bi lahko finančne institucije po vsem svetu odigrale ključno vlogo pri spodbujanju pozitivnih sprememb.
Njihova študija je zajela podatke 400.000 podjetij iz 160 držav na področju rabe zemljišč in ribogojstva, vključno s prehranskimi velikani, kot so Nestlé, McDonalds in Walmart.
Na podlagi rezultatov ponujajo strateški okvir za finančne institucije, ki investirajo in sodelujejo s prehrambenimi podjetji, ter opisujejo šest prednostnih ukrepov, ki bi, če bi bili izvedeni, po njihovi oceni izbrisali približno deset gigaton CO2e.
To bi zmanjšalo trenutni odtis globalnega prehranskega sistema, ki je 17,9 gigatone CO2e, za 60 odstotkov – in skupne emisije toplogrednih plinov človeštva za petino.
Kaj torej predlagajo?
1. Sledljive dobavne verige
Menijo, da bi morale finančne institucije zahtevati popolnoma sledljive dobavne verige. Tako bi preverjali, katere sisteme sledljivosti uporablja podjetje, kaj podjetju preprečuje implementacijo zanesljivih rešitev za 100-odstotno sledljivost izdelkov v ponudbi, kakšne bi bile finančne koristi 100-odstotne sledljivosti, kako lahko vlagatelji in posojilodajalci podprejo prehod na 100-odstotno sledljivost.
Dodajajo, da bi morali vlagatelji v državne obveznice sodelovati z vladami, da bi spodbudili zahtevo po sledljivosti od začetka do konca, zlasti v zvezi z izdelki, ki imajo visoko tveganje okoljske in/ali družbene škode (na primer krčenje gozdov, otroško delo).
2. Zmanjšanje izgub
Finančne institucije bi si morale prizadevati za prepolovitev izgube hrane v proizvodnem procesu, pri maloprodaji in pri potrošnikih. Prizadevati bi si morali tudi za ponovno uporabo hrane, ki ni primerna za uživanje v druge namene.
Cilj bi bil prepoloviti izgubo hrane in odpadkov do leta 2030. V ta namen bi po mnenju raziskovalcev morale finančne institucije vzpostaviti jasen pristop skrbnega pregleda naložb, ki bi preverjal tudi podatke o izgubi hrane, podatki pa bi bili podlaga za naložbe.
Podpirati bi morali proaktivno sodelovanje s podjetji v zgornjem koncu dobavne verige, da bi jih spodbudili k reševanju problemov izgube in odpadkov hrane. Tudi trgovce na drobno in gostinska podjetja naj bi spodbujali k ukrepom za manj odpadkov, pri čemer pa bi bil cilj poleg zmanjšanja absolutne količine živilskih odpadkov tudi povečanje uporabe zavržene hrane s postopki, kot so kompostiranje ali uporaba odpadkov za bioenergijo.
Podjetja, ki se k temu ne bi zavezala, bi bila deležna manj vlaganj, kapital bi se preusmeril k tistim, ki to počnejo.
3. Konec financiranja krčenja gozdov
Finančne institucije bi morale prenehati financirati krčenje gozdov, poudarjajo. Na tem področju med drugim menijo, da bi morale financiranje podjetij pogojiti s tem, da bi morala podjetja, ki bi želela investicije, vpeljati dosledne celovite politike ničelnega krčenja gozdov, ki vključujejo jasno preglednost.
Od portfeljskih podjetij pa bi zahtevale, da proaktivno poročajo o emisijah CO2, povezanih s krčenjem gozdov v njihovi dobavni verigi. Prav tako bi morala podjetja razkriti lokacijo svojih proizvodnih obratov, kar bi bil pogoj za financiranje, od portfeljskih podjetij pa bi celo zahtevali, da kupujejo le izdelke, ki so certificirani kot izdelki, za katere ni bilo potrebno krčenje gozdov.

4. Zmanjšanje emisij metana
Finančne institucije naj bi imele priložnost zmanjšati emisije agrometana za 45 odstotkov – s selitvijo kapitala stran od industrijske proizvodnje živalskih beljakovin k alternativnim proizvajalcem beljakovin.
Vplivnim finančnim ustanovam predlagajo, naj sodelujejo z vladami, ki so že podpisnice Globalne zaveze glede metana. Ta želi zmanjšati emisije metana za najmanj tretjino do leta 2030 – v primerjavi z emisijami iz 2020. Prav tako naj zahtevajo, da v svojo strategijo za zmanjšanje metana izrecno vključijo zmanjšanje proizvodnje živalskih beljakovin.
Po drugi strani pa bi omejevali financiranje proizvajalcev, ki se niso zavezali k zmanjšanju emisij metana iz naslova proizvodnje živalskih beljakovin.
Od portfeljskih podjetij (zlasti proizvajalcev mesa in mlečnih izdelkov) naj bi zahtevali, da dosledno in izčrpno poročajo o svojih emisijah metana – ločeno od drugih toplogrednih plinov. V priporočilih pa gredo še dlje – glede na zelo velik metanski odtis industrijskih proizvajalcev mesa bi morali po njihovem vlagatelji razmislijo o odprodaji svojih deležev v teh podjetjih, razen če njihova prizadevanja dajejo jasen znak, da se denar porablja za prehod na bolj trajnostne alternative.
5. Spodbujanje regenerativnega kmetijstva
Finančne institucije bi morale spodbujati regenerativne kmetijske sisteme tako, da podjetja, v katera vlagajo, sprejmejo regenerativne tehnike. Vlagatelji v državne obveznice bi po njihovem mnenju morali sodelovati z vladami, da bi zagotovili kmetijske politike in subvencije, ki podpirajo regenerativne kmetijske prakse, na drugi strani pa opuščajo ekstraktivne kmetijske prakse. Tisti, ki želijo financiranje, bi morali razkriti informacije o svojih trenutnih kmetijskih praksah (ali praksah njihovih dobaviteljev).
6. Investicije v alternativne beljakovine
Priporočajo vlaganja v vse vrste proizvodnje beljakovin, ki ne vključuje tradicionalnih živinorejskih tehnik. Finančne institucije naj bi sodelovale z vladami, da se zagotovijo regulativni okviri, ki spodbujajo razvoj alternativnih beljakovin, svoj kapital pa naj usmerijo stran od industrijske proizvodnje živalskih beljakovin k proizvajalcem alternativnih.
Menijo, da bi lahko, če se tveganja sektorja ne zmanjšajo, posamezna podjetja v središču svetovnega sistema preskrbe s hrano izgubila do 26 odstotkov svoje vrednosti. Kot pravijo, pa se je negativnim scenarijem mogoče izogniti s spremembo smeri.
KOMENTARJI (53)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.