Zakaj krize zaradi koronavirusa ne moremo primerjati z recesijo iz leta 2008

Novi koronavirus se je naglo razširil po celem svetu in praktično ohromil svetovno gospodarstvo, zato bo vpliv na svetovno ekonomijo zagotovo precejšen.

Kakšne pa bodo posledice za finančni sistem? Je možna sistemska kriza, podobna tisti izpred dobrega desetletja ali celo veliki depresiji v prvi polovici prejšnjega stoletja? Kot ugotavljajo v Svetovnem gospodarskem forumu, vsekakor obstajajo nekatere podobnosti: bankroti, zmanjšanje likvidnosti, velike izgube in morda celo propad nekaterih finančnih institucij. 

Borzni indeksi, tudi slovenski, so namreč v zadnjem obdobju močno padli:

SBI TOP

DOW JONES

NIKKEI 225

FTSE 100

Kljub vsemu pa strokovnjaki menijo, da sistemska finančna kriza ni neizogibna niti zelo verjetna. Če namreč krizo zaradi covida-19 primerjamo z zadnjo veliko recesijo, je razlika predvsem v vplivu na kazalnike tveganja. Če so bili ti leta 2008 namreč notranji, je epidemija zagotovo zunanji, kar lahko olajša odziv finančnih trgov in prilagodi ustrezen odziv finančne politike.

Endogena in eksogena finančna tveganja

Tveganja in potencialne nevarnosti se lahko razvijajo endogeno oz. notranje, v okviru finančnega sistema, lahko pa nastajajo tudi eksogeno, torej zunaj tega sistema. Eksogeno tveganje lahko 'prileti' v finančni sistem kot asteroid - njegovega prihoda ni mogoče predvideti, povzroči pa lahko ogromno škodo. In koronavirusni šok je za finančni sistem popolnoma eksogen.

Ključna značilnost vseh resnih finančnih kriz pa je, da se razvijajo z endogenimi odzivi finančnih igralcev, podobno kot se tropska nevihta razvija nad morjem in kopiči energijo. S slabšanjem finančnih pogojev se ohlajajo tudi udeleženci na trgu. Poskušajo zavzeti bolj preudarno, konservativno pozicijo pri upravljanju finančnih naložb.

Sistemske finančne krize sicer niso pogoste, a ko do njih pride, je lahko škoda ogromna. Vsaka namreč lahko stane desetino bruto domačega proizvoda.

Recesija iz 2008 je bila tipična endogena kriza tveganja. Kaj pa koronavirus?

Proces v času velike finančne krize 2008, ki se je v ZDA začela s hipotekarnim zlomom, je bil popolnoma endogen. Udeleženci na trgu pred krizo so imeli neomejeno likvidnost kot nerealno osrednjo predpostavko, in ko je trg podvomil v to predpostavko, je likvidnost izhlapela in udarila je kriza.

Koronavirusni šok je seveda povsem eksogen za svetovni finančni sistem. Pojavlja pa se vprašanje, ali lahko finančni sistem ta šok, kot ostale zunanje šoke, absorbira, ali pa bo po sistemu povratne zanke vplival negativno in izpostavil ranljivosti sistema, ki nato rezultirajo v sistemski krizi.

Slednje je po mnenju Svetovnega gospodarskega foruma malo verjetno iz štirih razlogov. Spodbudno je že samo dejstvo, da je koronavirusni šok eksogen in ne posledica notranjih pomanjkljivosti sistema. Del finančnega sistema, ki je ključen za razvoj sistemskih kriz – banke – so v boljšem stanju kot leta 2008.

Spomini so še sveži, previdnost pa zato večja, regulatorji močnejši in bolje obveščeni. Visoko tvegana posojila zdaj večinoma izdajajo nebančne institucije, državni premoženjski skladi, hedge skladi, trgi obveznic in podobno.

Reševanje finančnega sistema ni prava pot iz krize

Centralne banke so se leta 2008 ustrezno odzvale in močno povečale likvidnost. Učili so se tako iz napak svojih predhodnikov v času velike depresije v prvi polovici prejšnjega stoletja kot iz napak Japoncev po krizi v devetdesetih letih 20. stoletja.

Kakorkoli, leto 2008 je bilo v osnovi kriza likvidnosti, zato je bilo zagotavljanje likvidnosti ustrezen odziv, s tem pravnim sredstvom pa neposredno 'napadajo' takojšnjo ranljivost. Od takrat zato centralne banke še naprej zagotavljajo velike količine likvidnosti in ohranjajo nizke obrestne mere, da bi spodbudile gospodarstvo.

Obratna posledica tega so zgodovinske ravni vzvodov. Zasebni sektor je močno zadolžen, kar povečuje svojo izpostavljenost šokom, kot je covid-19. Zagotavljanje likvidnosti bank, kar trenutno počnejo centralne banke, je morda smiseln previdnostni ukrep, a verjetno manj učinkovit, saj je to sredstvo, usmerjeno zoper drugačne krize. Danes ranljivost ne leži predvsem v finančnem sektorju, ampak v kopici prezadolženih podjetij. Ironično je, da so ta podjetja zelo zadolžena tudi zaradi nizkih obrestnih mer, ki so nastale po letu 2008.

Težava je torej zunaj finančne industrije, v resničnem gospodarstvu, kjer so trenutno zaradi državnih odlokov trgovine in podjetja zaprta, dohodki zaposlenih pa bi zato lahko bili okrnjeni. Po mnenju strokovnjakov iz Svetovnega gospodarskega foruma to pomeni, da ustrezen odziv politike ne sme biti omejen na znižanje obrestnih mer ali nakup obveznic na odprtem trgu, temveč mora vsebovati tudi popustljivost in ciljno usmerjeno pomoč.

Menijo še, da so banke, najbolj ranljiv del finančnega sistema , v precej boljšem stanju kot leta 2008, zato bi bilo napačno iskanje rešitev, ki bi se osredotočale na finančni sistem, obsojen na propad.