Kriza cen, ne hrane: špekulanti in 'veliki igralci' krivi za nevzdržne podražitve

Soočamo se s cenovno krizo, ne s pomanjkanjem hrane, opozarjajo v organizaciji. Cene hrane rastejo po vsem svetu skupaj s stroški energije in deloma tudi zaradi njih. Ti dvigi cen najbolj prizadenejo revne in ranljive. A hrane pravzaprav (še) ne manjka. Nekatere države, kot sta Kitajska ali Indija, imajo varnost preskrbe s hrano za strategijo, posledično imajo velike zaloge hrane – in to bi jim moralo biti dovoljeno, kljub nenehnim razpravam v Svetovni trgovinski organizaciji o tem, kako zaloge hrane in prepovedi izvoza uničujejo trgovino. 

Toda splošni učinek naših vse bolj industrializiranih prehranskih sistemov je specializacija, prekomerna proizvodnja in ogromno odpadkov. Približno 60 odstotkov pšenice, pridelane v Evropi, gre za živalsko krmo, medtem ko se 40 odstotkov koruze, pridelane v ZDA, predela v gorivo za avtomobile. Države, kot so Vietnam, Peru, Slonokoščena obala in Kenija, namenjajo ogromno virov za pridelavo in izvoz kmetijskih proizvodov, ki niso bistveni, kot so kava, šparglji, kakav in rože. Medtem se nešteto hektarjev po vsem svetu uporablja za pridelavo pridelkov za predelano nezdravo hrano, ki je popolnoma brez hranil. Produkcije nam torej v svetovnem merilu ne manjka. Imamo pa visoke cene ter težave z delovno silo in distribucijo, svarijo v poročilu, kjer tudi menijo, da so lobistične skupine instrumentalizirale krizo, da bi poskušale zavrniti reforme kmetijske politike in podnebne cilje.

Prav tako organizacija svari, da se politični voditelji motijo, ko za dogajanje s cenami hrane krivijo Rusijo: "Res je, da Rusija blokira izvoz žita, oljnic in gnojil iz Ukrajine, pa tudi s svojih obal. Toda pšenico in sončnično olje iz Rusije in Ukrajine je mogoče nadomestiti z drugimi viri in drugimi vrstami žit in olj. Globlji problem je, da so nekatere države – kot so Egipt, Senegal ali Libanon – pri uvozu močno odvisne od teh dveh držav. Oni so tisti, ki morajo dolgoročno najti alternativne rešitve, po možnosti s podporo lastnim malim kmetom pri izgradnji raznolikih lokalnih kmetijskih sistemov in s krepitvijo regionalnih trgov."

Največji porast lakote je skoncentriran v državah, ki so jih prizadeli konflikti, kot so Afganistan, Jemen, Sirija, Eritreja, Somalija in Demokratična republika Kongo. To ni povezano s situacijo v Ukrajini. "Nehajte širiti lažne novice, Afrika ne potrebuje ukrajinske pšenice," je pred kratkim pribil malijski kmetijski poznavalec Ibrahima Coulibaly. Po njegovem je ukrajinska vojna uporabljena "kot še en izgovor za potiskanje zahodnega kmetijskega imperializma, ki je uničil gozdove, kmetijska zemljišča in raznolikost hrane po vsem svetovnem jugu".

Ko gre za cene hrane, organizacija opozarja - špekulacije so velik del problema: "Podatki, ki so zdaj na voljo, kažejo, da se trenutna kriza cen hrane ni začela z vojno v Ukrajini, ampak kot posledica širšega niza težav. Sem spadajo pandemija covida-19 (z motnjami, ki jih je prinesla in jih še povzroča v mednarodnih dobavnih verigah), podnebna kriza in špekulacije na finančnih trgih." 

Izpostavljajo, da podatki jasno kažejo, da je rast cen hrane nepovezana s proizvodnjo in ponudbo, ki sta stabilni. Zakaj? Delno zato, ker vlagatelji – bodisi banke, pokojninski skladi ali samo posamezniki – kupujejo delnice skladov, ki jim omogočajo, da stavijo na prihodnje cene surovin, pri tem pa vplivajo na trenutno ceno surovin. Tovrstne špekulacije so odločevalcem dobro znane, želje, da bi ukrepali, pa - nimajo. 

Vse to dogajanje pa bi na koncu dejansko lahko vodilo do pomanjkanja, opozarjajo. Kmetje po vsem svetu se spopadajo s podvojitvijo in celo potrojitvijo cen vložkov, zlasti kemičnih gnojil. K temu prispevajo naraščajoče obrestne mere za kredite, h katerim se kmetje po svetu pogosto zatečejo, da posejejo pridelke, pa tudi podražitve goriva – ki je še ena - za kmete neobhodna - dobrina. Številni kmetje tako nimajo druge izbire, kot da zmanjšajo vložke, kar pomeni, da se bodo letine zmanjšale. Ker pa tudi potrošniki ne morejo prevzeti naraščajočih stroškov proizvodnje hrane, "grozi katastrofa, propad obeh koncev prehranskega sistema", svarijo.

Pri tem pa nanizajo tudi nekaj potencialnih rešitev. Kaj predlagajo? Kratkoročno morajo vlade ukrepati s subvencijami za osnovna živila. Če ne bodo, bodo ljudje vse pogosteje šli na ulice, kot smo nedavno videli v Ekvadorju. Vendar pa je težava mnogih vlad v tem, da so že močno obremenjene z dolgom in da se bodo težko zatekle k sistemu subvencij, ne da bi bile na udaru svojih upnikov, bodisi javnih posojilodajalcev, kot je Mednarodni denarni sklad, ali zasebnih investicijskih podjetij, kot je BlackRock.

Potrebno je zmanjšati ranljivost naših prehranskih sistemov za finančne špekulacije - to mora biti prednostna naloga, opozarjajo. 

Ena ključnih rešitev pa je tudi gradnja prehranske suverenosti držav. "Ne v smislu nacionalizma, meja, ljubosumno varovanih zalog in izolacije. Razpoke v naših prehranskih sistemih prihajajo iz industrializiranega segmenta, ki se osredotoča na nekaj dobrin, masovno proizvodnjo, enotnost in razlastitev delavcev in lokalnih skupnosti, da bi naredili in ohranili domnevno poceni hrano. To je proizvodni sistem, ki se ne more upreti podnebnim šokom, medtem ko še naprej povzroča ogromno družbeno in ekološko škodo. Prehranska suverenost, ki temelji na metodah trajnostne pridelave in izvaja solidarnost, je najboljša obramba pred finančnimi špekulacijami in korporativnim nadzorom v naših prehranskih sistemih," predlagajo.