Ko v podjetju vidiš več koristi kot v faksu, v mladih pa naslednji korak k evoluciji človeka

Kristijan Pečanac je eden prvih Slovencev, ki je oral ledino na področju visokotehnoloških podjetij, danes že dobro poznanih start upov. S svojim podjetjem Daisy, ki je konstruiralo strojno opremo za večino okoliških visokotehnoloških podjetij (vključno s takratno Iskro Delta, Telematiko in nekaterimi drugimi podjetji), je že leta 2001 uspešno vstopil v Silicijevo dolino, kjer je dobil milijonsko investicijo. Zdaj prek Start up šole Hekovnik ljudem, ki nikomur ne odgovarjajo, postavlja zoprna vprašanja. Tudi milenijcem.

Imam napačna pričakovanja, če rečem, da se v Hekovniku veliko srečujete z generacijo milenijcev? Bi lahko rekli, da Hekovnik mladim omogoča, da dodelajo neke svoje ideje, razmišljanja, da jih skratka udejanijo v praksi?

Nekaj malega delamo s srednješolci oziroma z generacijo milenijcev. Pomagamo jim najti investicijski denar, da lahko, namesto da gredo na faks, ustanovijo svoje podjetje. Mislim, da je bistveno več koristi od tega, da se lotiš nekega konkretnega problema, kot da izgubljaš čas na faksu, da si torej namesto strukturiranega učenja raziskovalno orientiran. Ko imaš problem, se namreč prav tako učiš.

Torej na neki način pripravljate ljudi na življenje v podjetniških vodah?

Fokusirali smo se predvsem v probleme podatkovno vodene firme, katere cilj je postati umetna inteligenca. To se ne nanaša samo na start upe, ampak tudi na podjetja, ki jim pomagamo priti iz klasičnega načina poslovanja v delo s podatki in iz tega koraka pomagamo graditi. Nismo več start up šola, ampak uporabljamo start up tehnologije ter pomagamo tudi večjim podjetjem z uporabo tehnologij, ki so učinkovitejše kot prejšnje generacije.

To pomeni, da pridejo sem, postavljajo hipoteze, izvajajo eksperimente, rišejo po tablah, brainstormajo. V zadnjem času ogromno podjetjem pomagamo tako, da uvajamo graf baze kot osnove, ker, kot kaže, nas organizacija graf baz prisili, da podatkov ne le zajemamo, temveč jih tudi urejamo, povezujemo njihove odnose. Ker povezujemo podatke, jih osmišljamo, zato so podatki urejeni na pravi način. Tako urejeni podatki so v bistvu ključni element konkurenčne bitke. Danes človek z intuicijo ne more napovedati dovolj natančno, kaj vse se lahko zgodi, saj dinamika okolja postaja vedno večja.

Napovedi za poklice prihodnosti tudi generacijo milenijcev, ki je rasla z vsemi mogočimi gadgeti, računalniki, tablicami, skratka tehnologijo, je strašljiva. Med poklici prihodnosti najdemo denimo tudi poklicnega prijatelja ...

Absolutno. Tehnologija spreminja ljudi. Že na osnovni ravni, kako se bo celica razvila v človeku, je posledica okolja. Če temu okolju dodamo tehnološko osnovo, ki ima v bistvu neke različne frekvence utripa, potem se bo človek kot tak zaradi tega okolja drugače razvil.

Mislim, da bomo v desetih, dvajsetih letih ljudje šele začeli odpirati Pandorino skrinjico. Ampak ta skrinjica ni ta trenutna tehnologija, temveč tudi kvantna in sintetična tehnologija.

Te tehnologije nam bodo omogočale urejanje genoma, prek tega pa to, da bomo lahko spreminjali in prilagajali naša telesa. V nekem trenutku bomo prek razumevanja kvantnega sveta zbežali s simulacije, v kateri se trenutno nahajamo (smeh).

Ali lahko zase rečete, da živite življenje milenijca?

V bistvu sploh ne vem, ali te mlade dojemam kot milenijce. Gre za naslednji korak k evoluciji človeka. S tehnologijo in standardom, ki ga imamo, naslednje generacije postajajo drugačne, tako kot bodo naslednje generacije prav tako drugačne. Namesto da rečemo, to so milenijci, je zame ključno to, da se vprašamo, kaj so tisti parametri, ki so za milenijce osnovni driverji (gonilo), da se človek tako spremeni. In če ne želimo takšnih sprememb, da sprejmemo določene ukrepe ali motivacije.

Milenijci so odraščali s tehnologijo, so tako rekoč najbolj izobražena generacija ljudi.

Ker odraščamo v okolju, ki je zdaj drugačno, se bodo možgani drugače oblikovali. In zdaj vemo, da je koncept, kako se natrenirajo možgani, odvisen od vzgoje v začetnih letih. In če imajo zdaj drugačno okolje, bodo imeli drugačne možgane. Tega se moramo zavedati. Mislim, da se začenja sožitje človeka in tehnologije. Čeprav se želimo temu upreti, ne gre; prvi trenutek, ko smo zvrtali luknjo v zob, smo začeli to pot. In od takrat je tehnologija tista, ki poganja. Že vse od trenutka, ko se je človek začel razlikovati od živali, ko je prvi kamen izoblikoval tako, da je lahko z njim ubijal. To je bilo prvo orodje in prva tehnologija. In osnovni trikotnik evolucije, ki je prišla iz kemičnega genetskega nivoja na nivo inteligence. Imamo trikotnik, ko je na eni strani tehnologija, na drugi vrednote in na tretji pravila, ki se pojavljajo na vseh ravneh. Ko se spremeni tehnologija, ta posledično spremeni naše vrednote, posledično pa se spremenijo tudi pravila.

Milenijci kljub visoki izobrazbi živijo doma, saj ravno zaradi te izobrazbe ne dobijo dela. Poleg tega imajo visoka pričakovanja pri iskanju dela, saj bi takoj radi zasedli visoke položaje. Raziskave kažejo, da gre za prvo generacijo, ki svojih staršev finančno ne bo mogla preseči. Kako bi vi to komentirali?

To je posledica tehnološko-ekonomskega razvoja. Tehnologija je drive (gonilo), ekonomija pa je posledica te tehnologije in zvišanja standardov. Orodja nam zvišujejo standard. Najpomembnejši izum, ki nam je najbolj spremenil življenje, je pralni stroj.

Zakaj? Zakaj ne štedilnik?

Ker je takrat najbolj poskočil naš standard. Štedilnik je le nov način ognja, pralni stroj pa je najbolj spremenil človeška življenja. Pred pralnim strojem, ko se je pralo še na roke, so obstajali razni običaji, ko so ženske hodile prat k neki vodi, s tem, ko se je pranje preselilo v domove, se je spremenilo socialno življenje.

Če se navežem na tehnologijo, tako kot pralni stroj spreminja razmerja med odnosi, ki so vse bolj virtualni in vse manj osebni.

Milenijci so lahko tudi drugačni. Tudi mi nismo tipični. Poglejte, znotraj naših prostorov je neki drug svet, ki ga tam zunaj ni. Mlade na tem hodniku druži to, da želijo spremeniti svet. To pomeni, da si vzamejo pravico in hkrati odgovornost, da s tistim, kar delajo, spreminjajo svet na bolje. Osnovno gonilo je tehnologija oziroma orodja, tako kot Sizifov kamen iz preteklosti, ki ga poskušamo spraviti vedno višje, višje in višje. Trenutno se dogaja ravno to, da evolucija preskakuje iz kemičnega na silicijev substrat. Konverzija in začetek nekih novih življenj, nekih novih bitij, ki jih še ne poznamo. Strah pred neznanim pa moramo zamenjati za radovednost.

Ljudje smo računalniki na kemičnem substratu, električno kemični substrat je drug substrat, na katerem se izvajajo algoritmi. Če sem jaz moja kognitivna zavest in zgodovina mojih dejanj, ki je zapisana, sem jaz v bistvu informacija. In informacija kot taka je lahko neodvisna od substrata, zato da jaz dojemam svoje okolje kot neko izvedbo, prek katere dobivam signale, da razumem in dojemam. Mi lahko prehajamo na različne substrate. Torej je telo samo neki računalnik, na katerem se izvaja neka informacija.

To, kar loči ljudi v tej hiši od drugih, je, da si želimo reči, moje življenje ima smisel, in da veš, zakaj zjutraj vstaneš. Ne zato, ker bi želel iti zjutraj v službo, ampak zato, ker želiš spremeniti sebe in svojega uporabnika, da bo življenje v nekem času boljše.

Kakšno vlogo imajo v vašem razumskem življenju čustva?

Čustva so bila nujno potrebna zato, da se je socializacija razvila, zdaj pa so nas v svoji razvojni fazi začela ovirati. Čustvena reakcija nam blokira frontalni korteks, frontalno možgansko skorjo, posledično se ne znamo odločiti razumsko in se odločimo intuitivno zaradi delovanja amigdale. Zato večina uspešnih ljudi opravlja večerne introspekcije, ko čustva vsak večer sproti odstranijo. Zamižiš, v mislih predelaš dogodke celega dne in skušaš svoja čustva uskladiti s svojimi občutki.