Konec obdobja nedotakljivih bankirjev? Tožilstvo že piše obtožnice

Če bo do procesov pred sodišči zares prišlo, bo to za bančni svet nekaj precej novega. Poleg kazenske obtožnice odgovornim za prirejanje vrednosti liborja sicer grozijo tudi tožbe zasebnih investitorjev. Seštevek stroškov, ki bi jih bankam povzročile kazenske in civilne tožbe, bi se tako lahko povzpel v desetine milijard evrov.

Oblasti v več državah sicer še vedno preučujejo, katere finančne ustanove so pred in po začetku krize prirejale vrednosti obrestne mere, da bi povečale svoje zaslužke in prikrile resnico "zdravju" ustanov in kdo natančno je v posamezni ustanovi za to odgovoren. Regulatorji so o krivdi nekaterih bank že prepričani. Z banko Barclays so dosegli poravnavo v višini 450 milijonov dolarjev, a ta uslužbencev banke ne ščiti pred kazenskimi ovadbami.

Večletna preiskava je doslej že razkrila, da je bilo v prevaro z liborjem vpletenih vsaj deset velikih evropskih in ameriških bank. Osumljene banke krivde ne zanikajo, skušajo pa problem čim prej pomesti pod preprogo. Njihovi dobro plačani odvetniki so zadolženi za iskanje kompromisa z regulatorji.

Banke so pripravljene plačati poravnave, pri tem pa upajo, da bo javnost o njihovih nečednostih čim manj obveščena. Barclays je načeto podobo skušal popraviti tudi z odhodom "obrazov škandala" – direktorja banke Boba Diamonda in predsednika nadzornikov Marcusa Agiusa. A ta dva nista odšla povsem tiho. Namignila sta, da so za manipulacije vedeli tako lastniki banke kot tudi regulatorji, a so mižali na očesi.

Libor je sicer londonska medbančna obrestna mera podlaga povprečne obrestne mere, po kateri si številne mednarodne banke v Londonu posojajo denar. Uradne libor mere se izračunajo na dnevni osnovi in se po londonskem času javno objavijo ob enajstih dopoldne. Mere se korigirajo v različnih časovnih obdobjih in v različnih valutah. Libor se uporablja kot referenčna obrestna mera za veliko finančnih produktov, tudi izvedenih finančnih instrumentov, ali pa ga banke uporabljajo za določitev njihove stopnje obresti za produkte, kot so hipoteke, posojila in varčevalni računi.

Prav zaradi široke uporabnosti liborja zdaj mnoga mesta, države in druge javne agencije in ustanove računajo, ali so zaradi bančnih manipulacij izgubljale denar. Čeprav banke to zanikajo, pa v Veliki Britaniji preiskujejo tudi primere, ko naj bi zaradi prirejenega liborja ljudje izgubljali svoje domove.

Jezne stranke bank zato vlagajo civilne tožbe ali pa o tem razmišljajo, toda kazenske ovadbe bi škandal reševale na povsem drugi ravni. Če bi bili obtoženci spoznani za krive, jim namreč grozijo zaporne kazni.

Bi pa kakšna obsodba, čeprav mnogi menijo, da za zapahi ne bodo končale "največje ribe", nekaj miru prinesla tudi splošni javnosti, ki je zgrožena nad početjem bankirjev, ki se je končalo s hudo finančno krizo.

Vir blizu tožilstva naj bi za NYT zatrdil, da tožilci primera libor ne bodo spustili iz rok, saj naj bi bila to največja priložnost za obračun s finančnim sektorjem doslej. Ameriški tožilci se sicer z britanskimi bankami lahko ukvarjajo, ker so sporni posli prizadeli tudi ameriške finančne trge.

Neuradno naj bi bila naslednja tarča regulatorjev švicarska banka UBS. Še preden regulatorji vložijo obtožnico ali skušajo doseči poravnavo, pa naj bi banka v zameno na izpolnitev določenih pogojev skušala doseči imuniteto za primer kazenskega pregona zaposlenih.

Preiskava velikih bank je sicer velik zalogaj, končni epilog pa bi lahko sledil šele čez več let.

Čeprav so regulatorji tisti, ki zdaj vlečejo več niti, so tarča preiskave tudi oni. Preiskava pa se v tem primeru osredotoča na vprašanje, ali so res vedeli za sporno početje bankirjev, a so namenoma gledali stran. Neko poročilo naj bi namreč razkrivalo, da je anonimni zaposleni iz banke Barclays že leta 2008 newyorško Federal Reserve Bank obvestil, da banka podcenjuje stroške izposojanja denarja, a vsaj še eno leto ni nihče ukrepal.

Šele leta 2009 je vladna nadzorna agencija Commodity Futures Trading Commission začela preiskavo, ki je za več mesecev zastala že na začetku, saj se je Barclays upiral izročitvi dokumentacije. Šele leta 2010, ko so se preiskovalci dokopali tudi do številnih obremenilnih elektronskih sporočil, so ugotovili, kako obsežen je primer in odprli intenzivno preiskavo.