Ko znanje jezika za tujce ni le zaželeno, ampak tudi obvezno

Točnost je za mnoge Nemce med najvišjimi prioritetami, nadpovprečno spoštujejo red in zakone družbe. Podobno se, vsaj po zakonih sodeč, lotevajo tudi integracije migrantov. Jezik je eden od dveh stebrov integracije. Nemčija nudi uradne integracijske tečaje, ki so centralno vodeni. Prva komponenta je učenje jezika, druga so splošna družbena znanja o kulturi, politiki. 

V Nemčiji je tudi dovolj razvita zavest širše družbe, da so tuji delavci nujni, če želi država normalno delovati, pravi Dragana Bubulj, svetovalka migrantom na Zvezi sindikatov Nemčije. "V praksi sodelujemo z ljudmi, ki so zelo angažirani in se želijo učiti, a tudi s takimi, ki že več let delajo v Nemčiji, brez znanja jezika. Pri tem nobena uradna ustanova ne pristopi do njih, da bi jih motivirala." 

Kljub vsemu opozarja na pomanjkanje pravne zaščite za tiste, ki ne razumejo jezika ali pravnih predpisov. "To bi zmanjšalo diskriminacijo. Menim tudi, da bi Nemčija morala poostriti nadzor, saj mnogi delodajalci položaj tujih delavcev izkoriščajo, ponekod prihaja tudi do grobih kršitev pravic. Najpogosteje pri izplačevanju plač, neupoštevanju delovnika in pri odpovedi pogodb."

Izkoriščani v Sloveniji, izkoriščani v Nemčiji

V Nemčiji dela veliko napotenih delavcev iz Slovenije. Bubuljeva z njimi pride v stik najpogosteje zaradi izkoriščevalskih praks. Pogosto na postajališčih ob avtocestah izvajajo akcije med vozniki, kjer naletijo na pretežno slovenske tovornjake s tujimi vozniki. To so izključno vozniki iz bivših republik Jugoslavije, pravi.  "Tudi na gradbiščih je podobno. Delavci, s katerimi govorimo, so večinoma napoteni iz Slovenije, prihajajo pa iz Bosne in Hercegovine ter Srbije. Ti napoteni delavci se vse pogosteje obračajo na nas, ker ne prejmejo vseh obljubljenih izplačil."

Pri voznikih je zgodba nekoliko drugačna. Sindikalistki je nenavadno in za Nemce nesprejemljivo, da jih večina dela za minimalno plačo ter da ostanek prejemajo prek dnevnic, predvsem pa opozarja, da težko preprosto "pobegnejo" od izkoriščevalskih delodajalcev. 

"V resnici ne delajo v Sloveniji, ampak vsi delajo v Nemčiji, najdemo jih na počivališčih ali na gradbiščih, če pa želijo s slovenskim delovnim dovoljenjem zamenjati delodajalca, morajo dati odpoved pri slovenskem delodajalcu, oditi v Bosno in tam zaprositi za delovno dovoljenje, kar traja več mesecev, lahko tudi leto. So v brezizhodnem, skoraj suženjskem položaju."  

Več ovir pred združitvijo družine 

Najzahtevnejši pogoj za združitev družin v Nemčiji je velikost stanovanja. Predpisana je bivalna površina na člana družine. "Imamo primer, ko voznik tovornjaka želi pripeljati ženo in tri otroke. Delavec tako mora vsaj eno leto najemati triinpolsobno stanovanje in v njem živeti sam. Člani družine se sicer takoj lahko vključijo v integracijske tečaje, otroci pa prvo leto obiskujejo tuje jezične šole, da se lahko kasneje vključijo v razred, kamor pripadajo," integracijske pogoje za družinske člane opisuje Bubuljeva.

Na severni strani Alp prestrogi

V Avstriji trenutno primanjkuje predvsem negovalnega osebja, delavcev v IKT, financah in pravu, kmetijstvu ter turizmu. Zaradi pomanjkanja kadra v negi in turizmu je država tik pred sklenitvijo dogovorov s Tajsko in Filipini. 

Do delovnega dovoljenja delavci prihajajo hitreje kot v Sloveniji. Delavec se lahko prijavi za trimesečni začasni vizum, če v tem času izpolni vse zahteve, se dovoljenje podaljša. "A to deluje le v teoriji, v praksi pa številni tukaj na začetku delajo na črno, preden dobijo vizum. Nekateri na dokumetne čakajo tudi leta," ugotavljajo pri avstrijski sindikalni zvezi.

Integracijska politika v Avstriji je zelo stroga, morda jo izvajajo celo preveč dosledno, ocenjujejo na sindikatu. "Na primer v negi lahko delajo samo tisti, izobraženi v avstrijskem sistemu. Če k nam pridejo tujci in se želijo zaposliti kot negovalci, njihova izobrazba v Avstriji ni priznana. Vsak mora opraviti dodatno izobraževanje in testiranje, ki traja vsaj pol leta. Pa čeprav so kandidati pogosto bolje izobraženi, kot to od njih zahteva delovno mesto. To pravilo velja tudi za zdravnike." 

Znanje jezika ima osrednjo vlogo pri integraciji tujcev

Znanje jezika je za veliko večino Avstrijcev pomemben del integracije. Namen integracijske politike je, da prišleki dosežejo določeno stopnjo sporazumevanja, a po mnenju sindikata preveč pozornosti polagajo le na nemški jezik. "Lahko bi se tudi domači naučili angleško in bi bilo komuniciranje veliko lažje." 

Avstrija je zelo kritična in po mnenju sindikata tudi nagnjena k sovraštvu do tujcev. "To se odraža tudi v politiki, kjer vlada desna stranka. To je težko razumljivo, saj v državi močno primanjkuje poklicnih delavcev. Namesto tega za vse krivimo tujce. Da so prenizke plače, da ni dovolj delovnih mest, da so odgovorni za inflacijo in tako naprej." 

1200 evrov na člana družine – mesečno

Pridruženi družinski člani lahko zaprosijo za 12-mesečno vizo, če želijo v Avstriji ostati dlje, morajo zaslužiti vsaj 1200 evrov mesečno, potrebujejo dom, zdravstveno zavarovanje, znati morajo nemško in obvladati poklic, ki je trenutno iskan. Pri sindikatu so do tega pogoja zelo kritični, saj menijo, da je tudi prihod družinskih članov del integracije. "Le tako se delavci v Avstriji počutijo sprejete."

Slovenija brez zakonske zahteve o znanju jezika

Za razliko od Nemčije Slovenija tudi po sprejetju nove zakonodaje od delavcev ne zahteva nujnega znanja slovenščine. Tilen Prah je prokurist kadrovskega podjetja Kariera in meni, da je to slovenska slabost, a zaradi majhnosti tudi prednost. "V veliko delovnih okoljih delovodje z zaposlenimi brez težav govorijo v hrvaškem jeziku, zaradi česar se delavci niso primorani učiti jezika," a sociološko po njegovem država izgublja.

Zaradi akutnih potreb se ponekod dogaja, da so delodajalci prisiljeni spustiti pričakovanja za nivo znanja jezika, četudi je nujen pogoj. V zdravstvu denimo zdaj dovolijo, da se tujec zaposli za obdobje enega leta ali šestih mesecev in v tem času osvoji jezik. "Nekaj let nazaj brez izpita iz slovenščine na ravni A1 tuji delavec ni imel nobenih možnosti." 

V globalnem boju za tuje delavce

V podjetju Kariera trenutno zaposlujejo kadre iz 29 držav. "Občutek imam, da je del sveta zaradi boljših pogojev v zadnjem letu odkril Slovenijo. Vsakodnevno dobivamo ponudbe podjetij, ki ponujajo delovno silo iz tretjih držav, kot so Bangladeš, Pakistan, Indija, Filipini. Dve leti nazaj tega ni bilo." 

V zadnjih nekaj letih so se pogoji dela, plače, bonitete, nadomestila močno popravili tudi v Sloveniji. Skoraj nepredstavljivo je bilo, da bi neko podjetje izplačalo 2000 evrov regresa. To pomeni za nekoga z minimalno plačo skoraj še dve dodatni plači. "Konkurenčnost na trgu dela narašča, delavec je danes pripravljen delovno mesto zamenjati že za 50 evrov razlike. To pomeni, da prvemu delodajalcu ta kader zmanjka. A to pomeni tudi, da dviguje interes tujih delavcev za prihod v Slovenijo. Ko začnejo primerjati plače podobnih držav v rangu vožnje z avtomobilom ali tedenske migracije, si morda rečejo, saj v Slovenijo se splača priti za 300 evrov več na računu." 

Država določa maksimalne roke za obdelavo vlog. Večina ustanov se teh rokov drži, toda postavljeni so zelo "ohlapno". Če ima denimo Zavod za zaposlovanje rok, da mora odločiti v 30 dneh, bodo odgovorili v 30 dneh. "A tak postopek podaljšuje roke, še posebej pa danes delavci prihajajo in odhajajo na dnevni ravni in če neko podjetje čaka na delavce predolgo, bo naročnik šel drugam, v drugo državo. Želja gospodarstva  je, da bi predvsem za deficitarne poklice dovoljenja, v katerih je 12 korakov, spravili z današnjih 90 dni na 30 dni."

Balkanski bazen (še) ni prazen

"Famo, da je balkanski kadrovski bazen prazen, bi drugače pojasnil. Na tem območju živi še vsaj 15 milijonov ljudi, od česar je vsaj šest milijonov delovno aktivnih. Spremljamo razmere v Bosni, Srbiji, Makedoniji. Veliko mladih razmišlja o selitvi v Slovenijo, saj je v teh državah še vedno čislana kot urejena država, kjer se splača ustvariti novo življenje. Upam si napovedati, da bo balkanski bazen številčno gledano območje, ki bo pripeljalo največ tujega kadra v Slovenijo. Seveda pa je danes do tega kadra priti veliko težje, ker se večina usmerja v Avstrijo, Nemčijo, Skandinavijo."

Trenutno po bivših jugoslovanskih republikah "novačijo" zdravstveno osebje, skušajo približati možnosti zaposlitve v slovenskem zdravstvu. Plače v Sloveniji so okoli 40 odstotkov višje kot denimo v Srbiji. "Njihova vprašanja niso usmerjena toliko v plačne pogoje, bolj jih zanima celoten paket. Kako je poskrbljeno za partnerje, kako je s šolstvom, okoljem, integracijo, kulturo, jezikom. Z vidika plač nikoli ne bomo konkurirali Avstriji ali Nemčiji, konkurenčni smo pa zaradi kulturnih ali jezikovnih podobnosti, lažje se razumemo. Tukaj se počutijo bolj domače kot na severu Nemčije ali Skandinavije."

Vsaj 28 let, da z univerzitetno izobrazbo ujamejo plače poklicnih delavcev

Na trgu dela prihaja do velikih anomalij, ki se jih mladi in tudi njihovi starši ne zavedajo, meni Prah. Danes varilec ob prihodu na trg dela lahko zasluži pol več kot nekdo s terciarno oziroma fakultetno izobrazbo. Zanimivo je še, da mlada oseba na trg dela pride pet let prej in si v tem času že ustvari nek življenjski standard. "Ko primerjamo karierno pot varilca, ki je na trg dela prišel z 19 leti in pravnika, ki je na trg dela vstopil s 25 leti, lahko ugotovimo, da so njuni bruto prejemki do trenutka upokojitve zelo primerljivi." 

Tako pridemo do tega, da je ura pravnika danes podobno ovrednotena kot ura peka, varilca ali voznika v špediciji. Plače v deficitarnih poklicih se povečujejo hitreje, tako nekdo s fakultetno izobrazbo tistega s poklicno izobrazbo ujame šele po 28 letih oziroma v zadnjem obdobju še pozneje. 

Kadrovske agencije, ki niso ne kadrovske in ne agencije

V zadnjih letih se je močno razpaslo kadrovanje in posojanje delavcev od podjetij, ki se predstavljajo kot agencije. Delavce, večinoma z Balkana, brez kakršnih koli resnih dogovorov pošiljajo na delo v Nemčijo ali Avstrijo in jih pogosto prikrajšajo za osnovne delavske pravice, kar je potrdila tudi naša sogovornica Dragana Bubulj. 

A ker so sedaj na Zahodu na tovrstne prakse postali bolj pozorni, so se ta podjetja preusmerila v iskanje delovne sile v Aziji, kjer pa prihaja do še hujših kršitev človekovih pravic in izkoriščanja. "Začeli smo se spraševati, kako je to mogoče, kako ta podjetja lahko sploh preživijo, na koncu pa smo ugotovili, da delavci njim plačujejo, da lahko pridejo v Slovenijo, Evropo. To je v Sloveniji prepovedano. Prihod v Slovenijo, letalske karte, nekajmesečno bivanje stane več tisoč evrov. Delavec plača tako azijskim kot tukajšnjim podjetjem, delodajalec pa zelo poceni pride do te storitve."