Kmetom predlagajo selitev in nove službe. Kaj pa cene hrane?

Nizozemski kmetje protestirajo že vse od 22. junija, vse skupaj pa močno načenja življenje v državi, saj je zaradi blokad cest, skladišč in druge infrastrukture motena dobava. A kmetje so prepričani, da tokrat ni na kocki samo njihovo preživetje, prav tako imajo dovolj, da se jih prikazuje kot edine krivce za "dušikovo krizo". 

Praktično vsi, ki živijo na Nizozemskem, prispevajo k tako imenovani dušikovi krizi v državi, v nizozemščini znani kot "stikstofcrisis". Kdor ima doma štedilnik, ki deluje na plin, med drugim prispeva k emisijam dušika v državi, a seveda v relativno majhnem obsegu. V veliki meri pa dušikove okside sproščajo avtomobili in letala ter številne tovarne in industrije. 

Seveda tudi kmetijstvo, predvsem njegov živinorejski sektor. Številke kažejo, da so nizozemske kmetije – zlasti farme za proizvodnjo mleka – odgovorne za precejšnjo količino skupnih emisij dušika v državi.

Od devetdesetih let prejšnjega stoletja si je zato nizozemska vlada prizadevala za izvajanje politik za omejevanje nizozemskega ogljičnega odtisa in izpustov dušika. Mnoge od teh politik so se izkazale za uspešne, saj so znatno zmanjšale emisije dušika v številnih sektorjih in panogah. Panoga, kjer osovraženi izpusti padajo veliko počasneje, pa je kmetijstvo, saj tukaj enostavno ni na voljo veliko inovativnih tehnoloških rešitev. Razen drastičnega omejevanje kmetijstva, k čemur se je zdaj zatekla nizozemska vlada. 

Kmetom predlagajo, da se preselijo in/ali si poiščejo nove službe

Postopek teče že vse od leta 2019, toda v začetku tega meseca je Christianne van der Wal, ministrica za naravo in dušik, pripeljala situacijo do vrhunca, ko je predstavila kontroverzen načrt v 10 korakih, ki je začrtal en ključni cilj: tri regije – dolina Gelderse, Severni Brabant in Limburg – morajo do leta 2030 zmanjšati emisije dušika za več kot 50 odstotkov.

Predlog vsebuje pet možnosti za zmanjšanje emisij, ki jih "svetujejo" kmetom:

- Vlaganja v trajnostne tehnologije, da se zagotovi čistejše hleve.

- Prehod na krožno kmetijstvo (tj. uporaba le tistega prostora in virov, ki so nujno potrebni).

- Prilagoditev poslovnega modela kmetije (tj. omejitev števila živine, menjava kultur, ki jih prideluje kmetija, uporaba kmetije za kakšno drugo dejavnost).

- Selitev. 

- Opustitev kmetovanja. 

Kmetje: uvoz hrane, ki bo potreben, bo povečal ogljični odtis države

Kmetje - več kot 50.000 jih je, sektor zaposluje več kot 600.000 ljudi, se čutijo izigrane. Načrt ministrice na kocko postavlja njihovo prihodnost in prihodnost njihovih družin. Prav tako opozarjajo, da so žrtev sistema, potem ko je nizozemska vlada leta veliko vlagala v kmetijstvo in spodbujala kmete, da širijo svoje kmetije. Eden od kmetov, ki se ukvarja s pridelavo mleka, je bil za nizozemske medije zelo jasen - če skrči število živali za 70 odstotkov na 80 glav, kot predvidevajo novi načrti, potem bo moral vrata zapreti zaradi nekonkurenčnosti. 

Kmetje opozarjajo, da bo vladni načrt vodil v obsežno uničenje podeželske družbe na Nizozemskem in izginotje številnih družinskih kmetij podjetij. Pa tudi, da bo politika odkupa živine in kmetij od tistih, ki bi na to pristali, nizozemske državljane stala več, kot bi stalo vlaganje v inovativne rešitve. 

In pa - uničevanje domačega kmetijstva bo povzročilo, da bo morala država, ki je zdaj druga največja izvoznica hrane, več hrane uvoziti iz tujine. S tem pa bo, če ne drugega - povečala ogljični odtis države. Kmetje zato želijo, da država predstavi nov načrt, kako bo rešila dušikovo krizo.

"Protestiramo proti omejevanju pridelave hrane"

Nizozemske kmete, ki se med drugim oglašajo tudi na družbenih omrežjih in forumih, skrbi, da javnost slabo razume, za kaj pri njihovem protestu pravzaprav gre - oziroma dejstvo, da bodo posledice čutili potrošniki. Številni potrošniki, ki se vključujejo v debate, so sicer prepričani, da bi lahko določena živila pač prišla iz uvoza, kar pa spet ni rešitev, ampak le selitev okoljskih izzivov. 

Nizozemske kmete tako na primer motijo zapisi "nizozemski kmetje protestirajo proti emisijam", kot pravijo, namreč v resnici protestirajo proti omejevanju pridelave hrane.

Vladna politika, proti kateri se protestira, je resda 25 milijard evrov vredna naložba v "zmanjšanje ravni onesnaženosti z dušikom", vendar nameravajo to doseči z uničenjem nekaterih nizozemskih kmetij, opozarjajo kmetje. 

Na koncu naj bi namreč to pomenilo zmanjšanje števila prašičev, piščancev in krav za približno trideset odstotkov. To pa, kot opozarjajo, vpliva tudi na oskrbo s hrano na stotine milijonov ljudi.

Omejevanje kmetijstva sredi prehranske krize: o podobni politiki naj bi razmišljale tudi Danska, Belgija in Nemčija 

Manj ponudbe pač pomeni še višje cene hrane, potem ko so te že tako poletele v nebo zaradi višjih cen energentov. Nizozemska proizvaja ogromne presežke hrane, med drugim mesa, zmanjšanje proizvodnje za tretjino pa bi lahko imelo velike posledice za svetovno preskrbo s hrano, zlasti v zahodni Evropi.

Še bolj zaskrbljujoče pa je, če bi vse skupaj delovalo kot precedens. To namreč ni prva shema "plačaj kmetom, da ne kmetujejo", uvedena v zadnjem letu - tako Združeno kraljestvo kot ZDA sta uvedli takšne sheme. Je pa prvič, da vlada plačuje za zmanjšanje lastne proizvodnje mesa.

Številni opozarjajo, da vse skupaj kaže na veliko potrebo po povečani pozornosti javnosti na politike, ki lahko pod oznako varovanja okolja ogrozijo prehransko varnost, še posebej, ker naj bi tudi Danska, Belgija in Nemčija že razmišljale o podobni politiki, in to v času, ko preti recesija, inflacija je rekordna, življenjski stroški pa naraščajo. Kritiki se tudi sprašujejo, ali so v času pomanjkanja gnojil zaradi sankcij proti Rusiji in Belorusiji živalski izločki res ključna težava.  

Sektor predlaga drugačno prerazporeditev bremena

O tem, kako narobe se je nizozemska vlada lotila vsega skupaj, je pred časom za boerenbusiness.nl spregovoril tudi kmetijski svetovalec Lubbert van Dellen.

Po besedah Van Dellena je jasno, da se je Van der Walova s psihološkega vidika resno zmotila. Namesto podpore načrtu ji je uspelo sprožiti gnev, ki presega kmetijski sektor in nizozemske meje.  

"Pričakoval sem, da bo načrt v vsakem primeru uskladila z lokalnimi skupnostmi, ki morajo zagotoviti izvedbo. Izkazalo se je, da usklajevanja sploh ni bilo. V oči bode tudi dejstvo, da ministrstvo lokalne skupnosti s tem obremenjuje pol leta pred deželnimi volitvami," je bil kritičen. 

Zmotila ga je tudi nedorečenost ukrepov in slabo pripravljena dokumentacija: "Program NLPG govori o omejevanju izpustov v kilotonah amoniaka, na lokalni ravni pa se kmetijska gospodarstva ocenjujejo po usedlinah v naravnih rezervatih, izraženih v molih. Nekaj ni v redu."

Prepričan je tudi, da vlada želi preveč v kratkem času - dušik namreč ni edino področje, kamor želijo poseči: "Tu so še voda, podnebje in celo uporaba fitofarmacevtskih sredstev in sredstev za zdravje živali. Nova politika bi morala začeti veljati junija 2023, izvajati pa bi jo morali v osmih letih."

Kmetijska stroka zdaj tudi opozarja, da želi država od kmetov, ki jih sili v zapiranje proizvodnje, poceni odkupiti nepremičnine, katerih vrednost na spornih območjih je sicer že padla. 

Večina kritikov pa meni, da bi morali iskati nove rešitve v smeri pravičnejše porazdelitve ukrepov med kmetijstvom, prometom in industrijo. Poleg tega opozarjajo, da se zaradi naravnih ujm in razmer na trgu kmetijstvo krči že tudi brez posegov države.