Kitajska dominacija: Razmere imajo elemente hladne vojne, le da so kitajske lovke povsod

Z Bogomilom Ferfilo smo se pogovarjali ob napetostih med ZDA in Kitajsko, ki v zadnjem obdobju vrhunce dosegajo s trgovinsko vojno, obtožbami o kitajski vlogi v pandemiji covid-19 in zapleti v zvezi s Huaweievim omrežjem 5G. Kje so korenine spora, kje morebitne rešitve?

"Začnemo lahko s Henryjem Kissingerjem in Richardom Nixonom v sedemdesetih letih, ko sta postavila dolgoročno strateško politiko ZDA do Kitajske – takrat v smislu sodelovanja," pravi Ferfila. 

V mednarodnih odnosih namreč prevladujeta dve glavni politiki. Politika sodelovanja in politika zadrževanja. "V prvem primeru se skuša problematično državo potegniti v orbito – v tem primeru Amerike – in se skuša z mehko močjo, pozitivnimi spodbudami, kot so gospodarsko, politično in diplomatsko sodelovanje, državo včlaniti v neki normalni svetovni politično-gospodarski prostor. In to je bila politika ZDA do Kitajske do konca administracije Baracka Obame."

Kitajska od "čudne komunistične države" do velesile, ZDA od politike sodelovanja do boja

Se je pa v času od sedemdesetih do konca administracije Baracka Obame zgodila pomembna sprememba: "V tem obdobju je Kitajska od nerazvite in čudne komunistične države prešla v supertehnološko velesilo, ki na nekaterih področjih, od katerih je ključno področje tehnologije 5G, postaja vodilna v svetu."  Prav tako je postala gospodarska velesila, ki ZDA diha za ovratnik ali je ZDA že celo prehitela – čeprav je seveda vprašanje, koliko je mogoče zaupati kitajskim statističnim podatkom. 

Preobrat v politiki ZDA do Kitajske ni presenečenje. "Če pogledamo zgodovino, se je enako dogajalo na primeru Japonske, pa tudi EU, na katero so v času njenega vzpona predvsem ameriški republikanski predsedniki gledali zelo sumničavo. Ko neka država ogrozi primat Amerike na svetovni lestvici, se vedenje ZDA do te države povsem spremeni."

"Kitajska je bila lani v ameriški nacionalni varnostni strategiji že definirana kot glavna varnostna grožnja. Letos pa je postalo jasno, da so se ZDA dokončno odpovedale strategiji sodelovanja in se odločile za politiko zadrževanja, ki je pravzaprav sovražna politika. Zdaj sta torej soočeni dve svetovni supersili, vse skupaj pa spominja na obdobje hladne vojne," pravi Ferfila. Imamo torej spore glede Hongkonga, Tajvana, napetosti v Južnokitajskem morju, omejevanje števila kitajskih novinarjev v ZDA in obratno, prepoved kitajskih študentov v ZDA, ki so povezani s kitajsko vojsko, spor glede Huaweia, ameriška mornarica stopnjuje prisotnost na območju. "Pa tudi tabore držav okoli obeh držav. Okoli ZDA  so najmočnejši zavezniki Japonska, Avstralija in Velika Britanija, nekoliko bolj ob strani stojita Južna Koreja in Evropska unija."

Huda strateška napaka: upor sporazumom zmaja dokončno spustil z verige

Je pa ameriški tabor manjši, kot bi si najbrž želel Donald Trump, ki se mu je pripetila huda strateška napaka: "Dejstvo je, da je Trump s svojo politiko "America first" zrahljal številne povezave z državami. Zato ameriška varnostna fronta proti Kitajski ni tako močna, kot je bila v primeru Sovjetske zveze."

Prav tako je položaj drugačen: "Predvsem v tem, da je v nasprotju s Sovjetsko zvezo in njenimi sateliti Kitajska danes globalno prisotna v svetu, še posebej s svojo tehnologijo. Poleg tega je celoten Zahod med pandemijo v celoti odvisen od kitajskih medicinskih pripomočkov, tovarne so se ustavljale brez kitajskih delov. Struktura hladne vojne je tako drugačna. Lahko pa govorimo o elementih hladne vojne."

Ferfila ocenjuje, da se je Obama v drugem mandatu začel zavedati ekonomske in varnostne grožnje Kitajske in skušal zavreti njen ekonomski razvoj:"Govorim o  transpacifiškem sporazumu, s katerim naj bi ZDA in Evropa povezale vse azijske države pakt, ki bi osamil Kitajsko, in vse te države povezal z Evropo in ZDA. Trump je od tega sporazuma odstopil, kot je odstopil od številnih drugih sporazumov. Vmes pa je Kitajska ekonomsko, gospodarsko povezala celotno Azijo, enako je storila z Afriko in Južno Ameriko."

Ko je Trump ugotovil, kaj se dogaja, je skušal z vojaškimi povezavami obkrožiti Kitajsko: "Vendar bi rekel, da je ekonomija danes pomembnejša od vojaškega sodelovanja. Tako tudi njegove zaveznice še vedno gospodarsko sodelujejo s Kitajsko." 

"Kitajske se ne da ustaviti"

Nekatere države iz kitajskega primeža iščejo izhod, ki pa ga po oceni strokovnjaka pravzaprav ni: "Res je, da je Japonska v odzivu na pandemijo podjetjem obljubila denar, če proizvodnjo s Kitajskega preselijo nazaj na Japonsko. Podobna je strategija ZDA, ki upajo na selitev vsaj nekaj strateških proizvodov. Vendar je tega enostavno preveč. Čeprav se bo zdaj zgodilo nekaj selitev s Kitajskega, se bo po koncu pandemije ta trend ustavil. Dejstvo je, da je Kitajska s svojo iniciativo svilnate ceste in pasu gospodarsko prevzela iniciativo v celotni Aziji, Azija pa je danes 'ključ in luč sveta', enako je v Afriki, kamor so izjemno veliko investirali." 

Na drugi strani ZDA in Evropa ne prevzemajo pobude, ampak reagirajo: "Kitajske investicije so spodbudile obsežnejše ameriške in evropske investicije v Afriki, vendar je bil to bolj odziv in strah pred kitajsko monopolizacijo Afrike. Kitajska je močno prisotna tudi v Latinski Ameriki, kjer imamo nekaj tradicionalnih levičarskih režimov, ki tudi po ideološki konotaciji delujejo blizu Kitajski."

"Rekel bi, da se Kitajske v ekonomskem in tehnološkem smislu ne da ustaviti, ampak bo treba najti neko sožitje," meni Ferfila, ki ga ne prepričajo "nadomestne vojne" v smislu sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj, kar gledamo v primeru Hongkonga in Tajvana. Tudi sankcije ne bodo imele želenega učinka. "Na sankcije prisegajo predvsem ZDA in Velika Britanija, ki je zaradi brexita najbrž prisiljena igrati po ameriških pravilih. Najbrž je Trump Borisu Johnsonu rekel, če boš kimal vsemu, kar bom jaz rekel, imaš možnost, da se podpiše sporazum ZDA-Velika Britanija. In Johnson nima veliko drugih možnosti ob veliki loteriji, ki jo brexit predstavlja za britansko gospodarstvo. Treba je vedeti, da je britansko gospodarstvo ogromno izgubilo že v 18. in 19. stoletju, da razen finančnega, transportnega in zavarovalniškega sektorja nima prav veliko močnih dejavnosti, pa še te so močno vezane na evropski trg. Velika Britanija neka super gospodarska sila ne bo več."

Ponižna EU, ki si ne more privoščiti velikega kritiziranja Kitajske, niti prekinitve stikov

V kot pa je stisnjena tudi EU: "Evropska unija je bolj simbiozna v svojem ravnanju do Kitajske, treba je vedeti, da je med svetovno finančno krizo Kitajska finančno in trgovinsko veliko pomagala EU pri okrevanju z nakupi obveznic, gospodarskim sodelovanjem, in kar je še pomembneje, da je EU, vključno s Slovenijo, v času pandemije odvisna od Kitajske. Potem ko smo januarja in februarja vse svoje maske in zaščitno opremo prodali Kitajcem, da bi tam ustavili epidemijo, smo potem te izdelke, ko je virus prišel k nam, sami mrzlično iskali, in kot rešitelj se je pojavila Kitajska, čeprav je pod krinko pomoči večinoma šlo za trgovino. Kot vidimo, si Evropa ne more privoščiti velikega kritiziranja Kitajske, niti prekinitve stikov. Nemci denimo še nameravajo uporabiti Huaweiev 5G, kategorično ga zavračajo samo Velika Britanija in ZDA, ki pa so tudi še vedno v primežu virusa in lahko ob zaostrovanju razmer ostanejo brez pomoči."

Še posebej če bi se Kitajska odločila za odločnejši povračilni udarec: "Za zdaj se Velike Britanije in ZDA niso upali konkretneje lotiti, so se pa Avstralije, ki je gospodarsko vezana na Kitajsko. Potem ko je Avstralija vztrajala pri preiskavi, s katero bi prišli do dna glede izvora novega koronavirusa, so Kitajci predpisali astronomske carine na izvoz avstralskega ječmena in samo z eno potezo ogrozili celotno avstralsko gospodarsko vejo. Kitajska zna proti šibkejšim partnerjem potegniti agresivnejše poteze. To je jasno."

Kitajska postaja vse bolj agresivna: "Pandemija je seveda načela verodostojnost Kitajske, kot rečeno, ji grozi prenos številnih industrij, ampak v resnici je to zelo vprašljivo. Kam pa? Lahko recimo na Balkan, lahko v Afriko, ampak dejstvo je, da je kitajska delovna sila tehnološko izobražena in poceni ter brez političnih problemov. Težko je prenesti industrijo na Balkan, v Afriko ali kam drugam, kjer je tudi vprašanje politične stabilnosti."

Potrebujemo priključitev taboru: "Ko se bodo začele kreditne linije zapirati, bo Slovenija v hudih težavah"

Za nas pomembno vprašanje seveda ostaja, kaj vse to pomeni za EU, za Slovenijo: "Slovenija si s Kitajsko ni znala veliko pomagati, nekatere države pa so izkoristile kitajske ponudbe, zlasti Srbija, Madžarska, Italija ... Ta je sicer glede odnosa do Kitajske razdeljena, medtem ko je Di Maio slavil kitajsko pomoč, je Salvini zahteval, da Kitajska plača za škodo, ki jo je z virusom povzročila Italiji. Države torej niso enotne, ampak dokler bodo v primežu pandemije, se proti Kitajski ne bodo postavile. Evropa je odprla mošnjiček in obljubila pomoč evropskim državam, kjer pa je nasprotje med evropskim jugom in varčevalno četverico veliko. Vprašanje, ali bodo privolili v brezpogojno pomoč najbolj problematični Italiji, ki je očitno brezno brez dna in ki je očitno, podobno kot Slovenija, nezmožna izvesti kakršne koli globlje reforme, zato velika verjetnost, da bo pomoč na koncu brez koristi. Tudi v Sloveniji bo očitno vse ostalo enako. Torej jaz pričakujem precejšnjo gospodarsko in politično nestabilnost, hitro menjavanje vlad pod gospodarskim pritiskom, kajti javnofinančno stanje v Sloveniji je zelo slabo. Žal se je Slovenija postopoma približevala in se je zdaj že skoraj priključila najšibkejšim evropskim državam. Tudi vede se tako do evropskih institucij, zahteva brezpogojno pomoč. Slovenija nima strategije,  verjetno bi se morala bolj pridružiti nemškemu taboru. Ampak koleba. Čeprav bi se morali nekam priključiti, saj bo gospodarsko vprašanje tisto, ki bo pri nas postalo ključno v obdobju dveh ali treh let, ko se bodo kreditne linije za Slovenijo začele počasi zapirati."

Medtem pa so kitajski apetiti nenasitni. "Za aktualne razmere nedvomno krivim Kitajsko in WHO – na čelu z gospodarstvom iz Etiopije. Treba je vedeti, da je Kitajska v celoti obvladala številne afriške države, ena od njih je Etiopija. Bo pa Kitajska nadaljevala to pomoč Zahodu, ki je v resnici trgovina. In če jim bo uspelo izdelati še cepivo, ki ga bodo Zahodu drago zaračunali, ekonomska moč Kitajske očitno nima konca. Če gledate kitajske investicije po svetu, se človek samo sprašuje,  od kod jemljejo te silne milijarde. Seveda investirajo strateško. V Afriki jih zanimajo države z rudami, države, ki imajo energetsko bogastvo. V Evropi so zanimive države, ki imajo pristanišča, transport, tudi tehnologije. V Južni Ameriki države, ki imajo hrano, surovine, ki lahko dajo v zakup zemljo, kjer lahko Kitajci pridelujejo hrano. Pojavile so se sicer trditve, da je Kitajski moč opešala, da je vprašanje, ali bo Kitajska lahko nadaljevala v takšnem tempu, ki je videti neustavljiv. Vendar je vseeno videti, da je Kitajcem uspelo vzpostaviti sistem, ki je mešanica politike, gospodarstva in vojske in se zdi neustavljiv."

Sistem, ki gre marsikomu v nos: "Američani jim očitajo, da imajo enostrankarski sistem. Ampak oni v zalivu podpirajo države, ki imajo še kralje iz 17. stoletja. Zato je obtoževanje Kitajske zaradi političnega sistema vprašljivo. Je res, da je to komunistična partija, ampak takšna moderna, ki prisega na tržno gospodarstvo."

Konec globalizacije in prehod na vezano trgovino

In ki meri na svetovno dominacijo. "Kitajcev recimo ne zanimajo tradicionalni avtomobili, želijo biti številka ena na področju električnih vozil. In čez 10 let jih bodo najbrž prodajali po pol nižji ceni in zasuli Evropo. Če bo Kitajski res uspelo proizvajati kakovostne proizvode, ki ne bodo potrebovali veliko servisa, bo s svojimi izdelki preplavila svet, in to je tudi njena strategija."

In kako se bo branil preostali svet? "Ko je Zahod pred 50 leti začel govoriti o globalizaciji, svetovni konkurenci, je bil tehnološko superioren. Takrat je  poudarjal, da je treba ukiniti vse carine, trgovina pa mora biti prosta po vsem svetu. Zdaj, ko so nas azijske države prehitele, je te svetovne globalizacije konec v smislu, da ni carin, da ni dogovorov. Začel je Trump, sledili bodo ostali v koncept vezane trgovine, ki predpostavlja – koliko uvoziš k meni, toliko moraš kupiti od mene. In to bo najbrž strategija obrambe pred kitajsko gospodarsko in tehnološko močjo, za katero mislim, da bo samo še naraščala."