Je za naše vse dražje življenje res kriva Evropska unija?

Slovenija z množičnimi regulacijami omejuje prosti trg in s tem zavira podjetništvo, zaposlitve in svobodno izbiro posameznikov. Med najbolj aktualne primere sodi denimo po besedah strokovnjakov na hitro in nepremišljeno ter nedodelano urejeno področje kriptovalut. Ali pa zapleteni in dolgotrajni postopki pri oddajanju stanovanj preko Airbnb. V obeh primerih se zdi, da je vlada odločitve sprejela 'ad hoc', brez posvetovanja s strokovnjaki in dejanskimi izvajalci ter uporabniki storitev. Vse v želji po dodatnih sredstvih v državnem proračunu.

Zgovorna je denimo tudi vse bolj verjetna dodatna obdavčitev nekaterih brezalkoholnih pijač in prehrambenih izdelkov, ki so po mnenju države škodljivi za zdravje ljudi. Nekatere evropske države so se že odločile za ta korak, posledice podražitve izdelkov pa so občutile prav socialno najšibkejše skupine ljudi. Različne znanstvene študije so pokazale, da bi bila uvedba novih trošarin na izdelke, ki vsebujejo sladkor, pavšalno zastavljen projekt, ki bi bil bolj kot skrbi za zdravje namenjen polnjenju državne blagajne.

Dvigovanje trošarin dolgoročno ne koristi nikomur

Proizvajalci in prodajalci so si enotni, da bi imelo dvigovanje trošarin negativen vpliv na prihodke, dobičke in zaposlovanje, zato bi bil predlog potreben resne strokovne revizije, s čimer bi davčno politiko, ki stimulira zdrav način življenja, lahko zastavili precej bolj strokovno in dolgoročno. Nihče namreč ne oporeka temu, da so sladkor, maščobe, hitra prehrana, alkohol, slabe navade in še marsikaj v nezmernih količinah res škodljivi za zdravje. A vsak od nas ima pravico do lastnega mnenja in izbire ter odgovornosti za svoje odločitve.

Toda zavedati se je potrebno, da imajo v sodobni družbi države vse bolj neposredno vlogo v gospodarstvu, trošarine pa so že od nekdaj zelo pomemben vir proračunskih prihodkov. Gre za obliko davka na porabo, ki posebej obdavčuje točno določene izdelke ali skupino izdelkov. V Sloveniji se jih vsako leto pobere za okoli 1,5 mili­jarde evrov. Če nekoliko zaokrožimo, od tega odpade mili­jarda na ener­gente (ogro­mno večino pri­ne­sejo naf­tni deri­vati), 400 mili­jo­nov na tobak in 100 mili­jo­nov na alko­hol. Sistem nadzora nad gibanjem in proizvodnjo trošarinskih izdelkov ter pobiranjem trošarin ureja Zakon o trošarinah s podzakonskimi akti, ki so usklajeni s pravnim redom Evropske unije (EU) na področju harmoniziranih trošarin. Lepota tro­ša­rin je v tem, da jih vlada lahko kadar­koli poljubno spre­meni: ni se ji treba uskla­je­vati niti s par­la­men­tom, niti s soci­al­nimi par­tnerji ali kom drugim.

EU nima neposredne vloge pri pobiranju davkov in določanju davčnih stopenj. Znesek davka, ki ga morajo državljani plačati, določi država. A za nekatere davke, denimo DDV in trošarine za gorivo, tobak in alkohol, se je vseh 28 držav članic dogovorilo, da bodo na splošno uskladile svoja pravila in najnižje stopnje davka ter s tem preprečile izkrivljanje konkurence znotraj EU. Za vse ostalo pa morajo države poskrbeti same. Že večkrat se je v javnosti pojavil očitek, da v slovenskem prostoru manjka akter, ki bi povezoval posamezne člene znotraj gospodarstva in skrbel za njihovo simbiozo ter sodelovanje s politiko. Posamezna podjetja bodo namreč težko zbrala dovolj 'moči', da bi njihov glas dosegel državna ušesa.

Nemčija bi nam lahko bila za zgled

Zgled pri tem bi nam lahko bila denimo Nemčija, kjer Združenje blagovnih znamk (v nemščini Markenverband) že več kot sto let skrbi za pravice in uveljavljanje podjetij ter njihovih izdelkov in storitev. Kot nam je v pogovoru povedala njihova predstavnica za stike z javnostmi Angela Geflitter, je njihovo neodvisno industrijsko združenje pomemben posrednik med gospodarstvom in politiko. »Aktivno sooblikujemo okvirje za zagotavljanje svetle prihodnosti naših blagovnih znamk. To pomeni, da smo v stalnem kontaktu z relevantnimi interesnimi skupinami v nemškem Bundestagu in smo kompetenten ter dobro sprejet sogovornik, ko gre za iskanje rešitev za podjetja ter intgracijo blagovnih znamk.«

Kot je povedala tiskovna predstavnica, imajo redne stike tako na zvezni, kot tudi na deželni ravni, prav tako pa tudi na ravni EU. »Politika prepoznava našo usposobljenost in nas tudi redno naproša za mnenje v zakonodajnih postopkih,« je dejala Angela Geflitter. Gre torej za sodelovanje, ki ga pri nas praktično ni, bi pa, če bi obstajalo, verjetno izredno pozitivno vplivalo na naše gospodarstvo. Zakaj ga torej ne ustanovimo? O pravih razlogih lahko samo ugibamo, verjetno pa nam manjka zavednosti in pripadnosti našim blagovnim znamkam in podjetjem. »Blagovna znamka je najpomembnejša dragocenost podjetja, zato je naše delo za člane združenja izjemnega pomena, obenem pa tudi velikanska odgovornost za nas,« je dejal predsednik združenja blagovnih znamk Franz-Peter Falke.

Nemški recept za doseganje blaginje med politiko in gospodarstvom

Združenje blagovnih znamk v Nemčiji zavzeto in uspešno ščiti in krepi interese njihovih članov, s tem pa jim zagotavlja manevrski prostor na trgu in preprečuje prekomerno in nesmiselno reguliranje s strani države na področjih, katerih del so izdelki in storitve podjetij posameznih blagovnih znamk. Prav tako združenje uspešno promovira blagovne znamke ter skrbi za njihovo mednarodno konkurenčnost. Gre pravzaprav za največjo tovrstno organizacijo na svetu, ki je močan zaveznik blagovnih znamk in učinkovito zastopa njihove interese ter pravice. Zato ne čudi, da je pod okriljem leta 1903 ustanovljenega združenja kar okrog 400 podjetij, ki zaposlujejo 1,5 milijona ljudi in katerih prihodki znašajo več kot 500 milijard evrov na leto.

Združenje ima vzpostavljeno bogato gospodarsko-politično mrežo, kar pomeni, da ima dostop do ministrstev, politikov, vlade, industrijskih združenj, znanstvenikov in akademikov, medijev ter drugih pomembnih akterjev v Nemčiji ter Evropi nasploh. Deluje kot pomemben posrednik med gospodarstvom in politiko ter aktivno sooblikuje regulativno okolje za zagotovitev svetle prihodnost blagovnih znamk. Prav tako nudi svojim članom tudi nasvete in podporo pri vključevanju ter uveljavljanju na domačih ter tujih trgih ter sodeluje pri oblikovanju pomembnih industrijskih pobud. Deluje torej v dobro vseh vpletenih strani in skuša zagotoviti stabilno ter močno gospodarstvo z nadzorom države samo na področjih, kjer je to nujno potrebno.

Pred volitvami nas je vlada nagradila z znižanjem trošarin na pogonska goriva

No, pri nas o takem sistemu (zaenkrat) lahko le sanjamo. Naši vladi zakonodaja omogoča precej samovoljno postopanje, zlasti kar zadeva trošarine. Te namreč lahko zviša sama, saj je v Zakonu o trošarinah zapisano, da lahko veljavne stopnje trošarin zviša ali zniža do 50 odstotkov. In ravno za ta korak se je pred nedavnim odločila na področju naftnih derivatov - 13 dni pred parlamentarnimi volitvami je namreč znižala trošarine, da se bencin in dizel ne bi podražila. "Z namenom nevtralizacije pritiska izrazitega porasta cen surove nafte na mednarodnih trgih ter neugodnega gibanja vrednosti evra glede na ameriški dolar, ki je v zadnjem času dodatno vplival na neugoden trend zviševanja cen energentov, je vlada danes z uredbo znižala trošarine na neosvinčen bencin in dizel," so takrat sporočili medijem. O tem, ali so želeli s tem pomagati prebivalstvu ali pa je šlo zgolj za nabiranje političnih točk pred volitvami, naj presodi vsak sam. Veliko pa najbrž pove podatek, da se je takoj po volitvah cena goriv ponovno začela višati.

V državno blagajno se je lani nateklo skoraj za milijardo evrov prihodkov iz trošarin na pogonska goriva in to kljub dejstvu, da se je vlada leta 2016 deloma odpovedala nadzoru nad to dejavnostjo in bencinskim servisom ob avtocestah dovolila, da cene goriv določajo sami. Drugod cene ostajajo regulirane, to pa glede na izkušnje v tujini negativno vpliva na potrošnike. Slovenija je edina država v Evropski uniji, v kateri maloprodajne cene bencina določa vlada. Liberalizacija tega segmenta naj bi prinesla normalizacijo stanja ter večje zanimanje drugih ponudnikov, da pridejo na naš trg, se strinjajo gospodarstveniki in dobavitelji, ki pa jih vlada ne vključuje v dialog o določanju trošarin na pogonska goriva in tako praktično nimajo možnosti vplivati na odločitve države.

Namesto, da bi služila na račun turistov, država raje bremeni lastne državljane

Gospodarstvo je s sedanjo ureditvijo nezadovoljno, saj ta pomeni, da jim usodo kroji vlada ter so prepuščeni na njeno milost in nemilost. Kot pravijo ekonomisti, bi morala vlada poskrbeti, da se trg liberalizira v doglednem času, kar pomeni, da mora ves čas težiti k deregulaciji. Normalizacija stanja bi prinesla svobodno oblikovanje trga, kar bi omogočilo nastanek konkurence med ponudniki in določitev novih cen, ki niso postavljene centralizirano. Ob liberalizaciji cen naftnih derivatov bi verjetno lahko pričakovali, da bi se normalizirale tudi marže trgovcev, to pomeni, da bi se nekoliko zvišale. Res pa je, da to zvišanje verjetno ne bi tako močno vplivalo na končno maloprodajno ceno bencina. Na Hrvaškem in v Avstriji so trg naftnih derivatov denimo liberalizirali že pred leti in zdaj gorivo točijo ceneje kot pri nas.

To pa lahko ob začetku turistične sezone predstavlja velik minus za naše gospodarstvo in nenazadnje tudi proračun. Tako pri nas, kot tudi na Hrvaškem letos namreč ponovno pričakujejo rekordno turistično sezono, kar pomeni, da bo preko Slovenije na dopust potovalo na milijone vozil – ki bodo morala nekje tudi dotočiti gorivo. In ker so cene v sosednjih državah nižje kot pri nas, bodo verjetno postojanko na poti pri nas naredili zgolj za nakup vinjete. Goriva najbrž ne bodo kupili pri nas, prav tako tudi ne pijače in prigrizka – z vsem tem pa bi država lahko bogato zaslužila. A tako pač je, ko država odločitve sprejema sama, brez dialoga s ključnimi členi dotične industije.

Če žgana pijača stane 10 evrov, država pobere 7,48 evra

Trošarine so v peteklih letih močno vplivale tudi na cene alkoholnih in žganih pijač, ki so se od uvedbe evra leta 2004 podražile kar za 60 odstotkov. Minimalna višina je določena na ravni EU. Določijo jo ministri za finance na zasedanju v Bruslju s soglasjem, kar pomeni, da nobeden ne sme biti proti. Za vlade držav članic, ki odločajo o višini trošarine na nacionalni ravni, je edina omejitev, ko odločajo o dvigu in znižanju trošarin, minimalni znesek, ki je določen na ravni EU. Države članice EU imajo zelo različno politiko pri določanju trošarine za alkoholne pijače. Slovenska vlada je trošarino za pivo v zadnjih desetih letih večkrat povečala in po podatkih zbornice kmetijskih in živilskih podjetij naj bi bila Slovenija na petem mestu po višini trošarine na pivo med članicami EU. Pri tem proizvajalce najbolj skrbi to, da država pri oblikovanju trošarine ne upošteva kupne moči v Sloveniji in da diskriminatorno obravnava sektorje.

Podražitve zaradi dviga trošarin so se zgodile tudi pri žganih pijačah. Tako trenutno znašajo 13,2 centa za liter z enoodstotno vrednostjo alkohola. Pri pijači z 40% alkohola to vrednost pomnožimo s 13,2, kar znese 5,28 evra. Temu moramo nato prišteti še 22-odstotni davek na dodano vrednost. Če ta žgana pijača torej stane 10 evrov, potem gre državi 7,48 evra. Ostali členi verige (proizvajalec, dobavitelj, trgovec itd.) si razdelijo preostala 2,52 evra.

Dvigi trošarin so po navedbah Gospodarskega interesnega združenja distributerjev in proizvajalcev žganih pijač lahko nevarni, saj utegnejo državljani zaradi podražitve, ki je posledica dviga trošarine, kontrolirane žgane pijače nadomestiti z manj kakovostnimi cenenimi alkoholi, zvarjenimi na nedovoljen način. Zaradi nenadzorovanega postopka varjenja lahko vsebujejo metanol, metil-karbonat in cianovodikovo kislino, te snovi pa lahko zelo negativno vplivajo na zdravje ljudi. Seveda je alkohol zdravju škodljiv, o čemer ozaveščajo tudi v združenju in spodbujajo ničelno toleranco do vožnje pod vplivom alkohola in do pitja alkohola mladoletnih oseb ali v nosečnosti.

Dvojno obdavčenje žganja 'z dodatki'

Kot pravijo, bi si pa želeli več posluha nacionalnih odločevalcev. Visoka obdavčitev alkoholnih pijač je namreč nesorazmerna s tržnim deležem in ne spodbuja konkurenčnega okolja, temveč neformalni in nenadzorovani trg z alkoholnimi pijačami. Prav tako nad visokimi trošarinami in nelogično zakonsko ureditvijo tega področja tarnajo tudi številni gostinci. Vsi, ki pri uradno prijavljenih proizvajalcih (ki plačuje trošarino) kupijo žganje in mu dodajo kakšna zelišča ali sadje, se morajo namreč registrirati kot proizvajalci alkohola, oddati obračune, plačati trošarino, ki jo potem sicer lahko zahtevajo nazaj, a jim vsa birokracija, povezana s tem, jemlje veliko časa, ki bi ga sicer lahko namenili svojemu delu.

Je pa jasno, kar priznava tudi sam trošarinski zakon, da gre v tem primeru za dvojno obdavčenje, ki je z vidika posameznika nepravično. A na ministrstvu za finance v tem ne vidijo težave: »Oseba, ki je nabavila trošarinske izdelke po ceni z vključeno trošarino in jih porabila kot sestavino za izdelavo drugih trošarinskih izdelkov, ima pravico do vračila trošarine.« Pa čeprav se vmes bojuje s kupi birokracije in denar, namesto da bi ga vložila kam drugam, 'posoja' državi. Na finančnem ministrstvu se izgovarjajo, da takšna ureditev povzema evropski pravni red s tega področja, torej temelji na direktivah EU. Toda  v Avstriji in Nemčiji posameznikov, ki v alkohol dajejo rožice, ne štejejo za proizvajalce, saj pravijo, da je proizvajalec alkohola po njihovi zakonodaji tisti, ki alkoholno pijačo dejansko proizvede. In ta tudi plača trošarino.

Sodelovanje je ključnega pomena

Iz vsega naštetega je razvidno, da bi bilo mogoče področje trošarin in davkov bolje urediti z (boljšim) sodelovanjem med državo, proizvajalci ter ponudniki storitev in gospodarstveniki nasploh. Dialog med njimi je bil glede na zgoraj opisane primere namreč doslej zelo boren, v številnih primerih celo ničen. Zavedati bi se bilo potrebno, da se samo s sodelovanjem lahko doseže stanje, ki bo ugodno za vse vpletene strani – nenazadnje tudi za končnega porabnika.

Čeprav torej trošarine predstavljajo nezanemarljiv vir državnih prihodkov in so bile uvedene zaradi destimulacije porabe trošarinskih izdelkov, predvsem zaradi negativnih učinkov na zdravje in okolje, pa po drugi strani pomenijo tudi močno obremenitev gospodarstva in posameznikov, ki se znajdejo v položaju bodisi posrednega bodisi neposrednega plačnika te vrste davka. Prav zaradi tega bi moral zakonodajalec pri urejanju sistema trošarin uporabljati občutno mero taktnosti in ekonomske presoje.

Ob tem velja poudariti, da je ohranjanje regulacij smiselno le z vidika varovanja življenja, zdravja in premoženja ljudi ali zaradi zagotavljanja varstva okolja, sicer pa je treba zagotoviti čim večjo prožnost trga, lažji vstop v panogo, večjo mobilnost in prožnost pri zaposlovanju, manj administrativnih ovir, kar vse pripomore tudi k večji konkurenčnosti države. In tega si želimo vsi: tako delavci, kot tudi delodajalci in nenazadnje tudi država.