FOTO: 80 let od krize, ki bi se lahko ponovila tudi lani

Na današnji datum pred 80 leti se je na newyorški borzi zgodil zlom, ki je napovedal začetek velike gospodarske depresije v naslednjih 10 letih. "Črni četrtek" je bil le prvi dan v nizu dogodkov, ki so se odvijali naslednja leta in ki bi se lahko ponovili tudi lani, če ne bi bilo pravočasnih ukrepov.

Januarja 1929 je prisegel republikanski predsednik Herbert Hoover in ZDA so prvih šest mesecev uživale nadaljevanje razcveta 20. let, ki so mu celo rekli "Hooverjev boom". Ljudje so navdušeno vlagali v borzo in za to porabili vse svoje prihranke v slepem prepričanju, da se bo rast "norih 20 let" večno nadaljevala. Gre torej za izrazito vzporednico s tokratno svetovno finančno krizo, ki pa jo je povzročila predvsem slepa vera v rast nepremičninskega trga.

Borzno navdušenje je trajalo vse do 3. septembra 1929, ko je Dow Jones dosegel rekordno vrednost 381,17 točke. Neprekinjeno rasel šest let. V tistem času je bilo okrog 8,5 odstotka premoženja naloženega v delnice izposojenega. Zatem je začela borza nihati, v ozadju pa so bile špekulacije, da bodo ZDA uvedle strog carinski zakon. Borze so nihale vse do črnega četrtka, 24. oktobra, ko je Dow Jones za kratko celo presegel septembrski rekord, nato pa se je zatreslo in vlagatelji so skušali v enem samem dnevu prodati 12,9 milijona delnic.

Bančni magnati iskali pot z dna

Na Wall Streetu so se sestali bančni magnati, med drugim šef banke Morgan Thomas Lamont, šef banke Chase National Albert Wiggin in predsednik National City Bank of New York Charles Mitchell, ki so podpredsednika borze Richarda Whitneyja pooblastili, da z njihovim denarjem kupuje delnice po povišani ceni, začenši z jeklarsko industrijo. S podobno taktiko so zaustavili paniko leta 1907. Delovala je le začasno.

Preko konca tedna, ki je sledil, so se časopisi razpisali o paniki, kar je privedlo do "črnega ponedeljka" in "črnega torka", V ponedeljek je Dow Jones zgrmel za 13 odstotkov, v torek pa še za dodatnih 12 odstotkov in rekord v trgovanju z delnicami na ta dan ni bil presežen vse do leta 1968. Finančni velikani, vključno z družino Rockefeller, so skušali ponoviti ukrep bančnikov, vendar to ni delovalo in v tednu dni je borzna izguba znašala 30 milijard dolarjev.

Dow Jones je do 13. novembra padel na vrednost 198,60 točke, potem pa je začela njegova vrednost spet naraščati in do 17. aprila 1930 se je povzpel nazaj na vrednost 294,07 točke. Nekaj časa se je relativno dobro držal, a začel nato spet počasi drseti in 8. julija 1932 je dosegel rekordno nizko raven 20. stoletja, to je 41,22 točke ali 89 odstotkov manj od rekordnih višav septembra 1929, kamor je nazaj prilezel šele leta 23. novembra 1954.

Dogodki, ki so vodili v krizo in vojno

Dogodki oktobra 1929 veljajo za začetek velike gospodarske recesije, ki je zajela ves svet in krepko prispevala k začetku druge svetovne vojne, saj so Nemci, razočarani zaradi poraza v prvi svetovni vojni in oslabljeni zaradi krize pripeljali na oblast Adolfa Hitlerja.

Po današnjem prepričanju so regulatorji na čelu z zvezno vlado in centralno banko sprejemali povsem napačne ukrepe. Fed je povišal obrestne mere in s tem povsem onemogočil investicije, zvezna vlada pa ni imela skoraj nobenega orodja za posredovanje. Nikogar ni bilo, ki bi trgu zagotovil svež denar.

Zgodovinarji se še vedno prepirajo, ali je bil borzni zlom pred 80 leti glavni ali edini krivec za gospodarsko depresijo. Borzni padec na primer ni bil tako velik, kot na "črni ponedeljek" leta 1987, ko je Dow Jones v enem dnevu izgubil 22,6 odstotka svoje vrednosti. Vendar pa se strinjajo, da je bil vsaj začetek dogodkov, ki so privedli v depresijo, zaradi katere je lahko potem Hooverjev naslednik Franklin Delano Roosevelt izvedel nekaj reform finančne industrije in skozi znani program New Deal Američanom zagotovil vsaj minimalno zvezno pokojnino.

Nekateri se učijo na starih napakah, drugi ...

Sedanji predsednik Feda Ben Bernanke je dodobra preučil dogodke pred 80 leti in je lani nemudoma ukrepal ter pritisnil na prejšnjega ameriškega predsednika Georgea Busha, da potrdi 700 milijard dolarjev vreden reševalni paket za finančni sektor, centralna banka pa je obresti znižala skoraj na ničlo in trgu pomagala tudi z nestandardnimi ukrepi.

Zanimivo je, da se banke tudi tokrat obnašajo podobno kot leta 1929. Potem ko so s podžiganjem špekulacij pomagale do borznega zloma, so odločno zavračale vse poskuse za večji državni nadzor in obljubljale, da se bodo pokesale in popravile. Povsem enako se na pogled dogaja danes, ko je banke rešil denar davkoplačevalcev, nove dobičke pa porabljajo za plačevanje lobistov, ki skušajo v Washingtonu zavreti reforme finančnega nadzora.