Kot je v Ljubljani pojasnil v. d. generalnega direktorja direktorata za elektronske komunikacije na ministrstvu za gospodarstvo Matjaž Janša, so doslej opravili kar nekaj neformalnih pogovorov s potencialnimi partnerji, najverjetnejši partner pa je eden izmed evropskih telekomunikacijskih operaterjev.
Država namerava svoj delež prodati takemu operaterju, ki ji bo zagotovil, da iz Telekoma ne bo zgolj črpal dobička, pač pa vanj tudi vlagal. Zato išče strateškega in ne zgolj finančnega partnerja.
Janša je poudaril, da koalicijska pogodba ne vsebuje zaveze o prodaji 25-odstotnega deleža Telekoma Slovenije že za letos. To je po Janševih besedah namreč nerealen cilj, saj so se šele letos začele intenzivnejše priprave za lastninjenje družbe. Telekom naj bi po načrtih vlade privatizirali v letu 2006, vlagatelji pa naj bi vračila dobili v začetku leta 2007.
Opozicija se s prodajo strinja, vendar ne prevelikemu podjetju, najboljši naj bi bili srednje veliki Skandinavci, Švicarji ali Nizozemci. Kot je dejal Pavel Gantar (LDS), nekdanji minister za informacijsko družbo, bi veliki operaterji, če bi vstopili na slovenski trg preko Telekoma, lahko pod določenimi pogoji pomenili tveganje. "Namreč ta trg bi bil za njih tako majhen v več milijonskih naročniških strukturah, da bi ga lahko kratko malo zanemarili," opozarja Gantar.
Za vstop v Telekom naj bi se zanimali tudi veliki, Deutsche Telekom, British Telecom in španska Telefonica. Slednja je pred kratkim vstopila v češki Telekom, katerega privatizacija je zgled ministrstvu za gospodarstvo.
Razlogi za prodajo uspešnega Telekoma niso jasni niti Jožetu Mencingerju z Ekonomskega inštituta Pravne Fakultete v Ljubljani. "Ne vidim zakaj bi morali prodajati premoženje, ki prinaša relativno visoke dobičke. Tudi tisto s strateškimi partnerji se mi zdi precej nesmisel. Telekom je povsem dovolj velik, očitno je njegova cena zdaj bistveno večja kot, če bi ga prodali kdaj v preteklosti in pravzaprav ni nobenega razloga zakaj bi dobiček od Telekoma imel nemški Telekom al kateri koli drugi," opozarja Mancinger.
Vzrok za prodajo naj bi tako bili povsem ideološki, češ privatna lastnina je v vsakem primeru boljša kot državna, kar pa po Mencingerjevem mnenji empirično dokazano ne drži.