Na vrhu EU v Madridu leta 1995 sta tedanji nemški kancler Helmut Kohl in finančni minister Theo Waigel dala jasno vedeti, da nemške marke nikakor ne bo nadomestila nekakšna "krava". Tedanja skupna evropska denarna enota, ecu (ki pa ni bil plačilno sredstvo), je bila v nemščini fonetično precej blizu besedi Kuh (slovensko: krava). In tako se je rodil evro.
Države EU imajo skupno slovničo težavo, ki se kaže v številu in spolu evra. Evropska komisija je sicer oblikovala pravila pisave evra v svojih uradnih dokumentih, v katerih predlaga obliko "euro" za ednino in množino, vendar pa se praksa v posameznih državah precej razlikuje.
Pisava, slovnični spol in število je vzbudilo burne razprave strokovnjakov na Apeninskem polotoku. Znamenita Accademia della Crusca je dopustila možnost, da bi za množino uporabili besedo "euri".
Tudi Nemci so sledili navodilom komisije, vendar pa je pri njih "euro" povsem nespremenljiv v obeh slovničnih številih, enako pa velja tudi za cent. Španija, Portugalska in Francija novi valuti v množini dodajajo "s" na koncu, enako pa velja tudi za angleški jezik.
Medtem cent, kot priporočena oblika imena za stoti del evra, v Evropi ni zbudil prevelikega navdušenja. Razlike v njegovem poimenovanju bodo precejšnje, saj je beseda cent v nekaterih jezikih povsem enaka, v drugih pa zelo podobna besedi sto. Tako se bo v Španiji in na Portugalskem evro delil na "centimos", v Franciji na "centimes", v Nemčiji pa na "cent".
Največ posebnosti glede odnosa jezika do evra si obetajo na skrajnem jugu in severu evroobmočja. Kompleksna finska slovnica kot možni različici za množino dopušča "euroa" in "eurot", oziroma "senttia" in "senttit" za cent, katerega ednina je "sentti". V Grčiji, ki ima kot edina država evroobmočja drugačno pisavo, je "euro" nespremenljiv, vendar pa boste zaman zahtevali cent. V grščini se bo namreč stoti del evra v ednini imenoval "lepto", v množini pa "lepta".
