9. julija je George Bush, zaradi poplave finančnih škandalov, na Wall Streetu spregovoril o tem, kaj namerava storiti, da ne bo prišlo do popolnega finančnega razsula ZDA. Napovedal je novo »ero zaupanja« v ameriški finančni sistem in brezkompromisni pregon tistih, ki so vpleteni v nepravilnosti. V sredo 10. julija pa je antikorupcijska skupina podpredsednika Združenih držav Dicka Cheneya obtožila prevare, s katero naj bi leta 1990, ko je bil predsednik uprave naftne družbe Halliburton, zavedel investitorje z določenimi računovodskimi akrobacijami, ki so privedle do precenjenosti delnic podjetja. Ob tem ne smemo pozabiti, da tudi Bushu nad glavo še vedno visi obtožba, da je leta 1991 prodal 212.000 delnic (vrednost 850.000 USD) naftne skupine Harken Energy in to, tik preden je družba oznanila, da je zabredla v rdeče številke. Bush je seveda takoj zanikal, da je izkoriščal notranje informacije.
Že brez te zadnje obtožbe na račun podpredsednika Cheneya očitno predsedniku Bushu finančniki na Wall Streetu niso preveč verjeli, saj so po njegovem »rehabilitacijskem« govoru, tečaji delnic ponovno padli, dolar pa je spet zdrsnil do meje 1 dolar za 1 evro. Dan zatem, 10. julija, pa se je depresija na Wall Streetu še poglobila. Dow Jones je izgubil še 3 odstotke in padel pod magično mejo 9000 točk. Tem trendom sledijo tudi evropske borze na katerih so indeksi padli tudi čez 4 odstotke. Takšna gibanja dokazujejo dejstvo, da je soodvisnost finančnih trgov takšna, da pretresi na enem delu trgu takoj vplivajo na ves svet. Prav zaradi tega so dejanja ameriške administracije tako pomembna, saj se ostali svet ne more zabavati ob ameriških težavah (čeprav jim jih mnogi privoščijo).
Komičnih izjav in neprepričljivosti smo pri predsedniku Bushu navajeni, vendar s to razliko, da so se mu »nerodnosti« doslej dogajale brez katastrofalnih vplivov na ameriško (in svetovno) ekonomijo, ki se sicer pobira po 11. septembru, vendar lahko sedanji finančni škandali in nespretna politika resno ogrozijo dolgoročno globalno stabilnost. Na to že opozarjajo ekonomisti po vsem svetu, saj nestabilne Združene države ne koristijo nikomur, razen morda tistim, ki so svoje »vojake« 11. septembra lani pognali v newyorška dvojčka.
Zadnji pretresi v Združenih državah so hitro zdramili tudi valutne špekulante, saj so začutili ranljivost dolarja. Stabilnost valute namreč poenostavljeno odraža kakovost posameznega gospodarstva, ocena kakovosti pa mnogokrat temelji na subjektivni presoji. Prav to pa je ključni problem Združenih držav. Bushev predhodnik je bil zabavljač ob stabilni ekonomiji in prevladujoči zunanjepolitični vlogi, ki je v glavnem delovala stabilizacijsko.Očitno jim je bila ta kombinacija všeč, zato so se odločili, da izvolijo še večjega zabavljača, vendar sprva niso opazili, da njegove šale niso ne premišljene, ne duhovite. Stvari so se spremenile. Sedanje predsednikove poteze niso samo zabavljaške salte z domačega kavča, ki človeku razvedrijo dan, ampak lahko resno vplivajo na debelino denarnic ameriških državljanov.
Vse kar se v zadnjem času dogaja okoli Združenih držav in politike trenutne administracije pod vodstvom predsednika Busha lahko označimo kot konec zlate dobe ameriške ekonomije, ki je trajala zadnjih nekaj let. Visoka rast, visoka raven zaupanja v ameriška podjetja, vse to je stvar preteklosti. V določeni meri bi lahko rekli, da je to voda na mlin Evropi, ki počasi, vendar vztrajno, postaja vedno močnejši element svetovne politike, kar ji omogoča predvsem obstoječa in potencialna ekonomska moč ter stabilnost. Značilnost evropskega gospodarstva namreč je, da je precej manj »evforično« od ameriškega. Ko gre Ameriki dobro, ji gre dobro, da kar poka po šivih, ko se trendi obrnejo, so temu ustrezno pretirano depresivni. Ta nihanja so v Evropi, vsaj zadnje čase, precej manjša.
Z uspešno izvedbo projekta enotne valute je Evropa nedvomno pridobila tudi na politični teži, ki Evropi še vedno primanjkuje. Pred uvedbo evra je bila ena od večjih skrbi Evropske komisije navezanost državljanov na nacionalne valute in hkrati dvom v trdnost nove »umetne« valute. Glede na neprestano padanje vrednosti evra, ki je od formalne uvedbe 1, januarja 1999, v razmeroma kratkem času izgubil več kot 20 odstotkov vrednosti, so nekateri že videli propad projekta enotne evropske valute, čeprav so ekonomisti poudarjali, da šibak evro v tistem trenutku nikakor ni slab za evropsko ekonomijo, dokler ne vpliva na pretirano rast cen. Dokončna »papirnata« uvedba evra 1.1.2002 pa je pokazala, da projekt ni bil slabo pripravljen. Z uspešnim marketinškim pristopom je Evropska komisija prepričala ljudi v uporabnost evra in videli smo prizore, ki bi bili še pred kakšnim letom znanstvena fantastika, saj ne bi nihče verjel, da bomo recimo videli ponosne Nemce čakati v vrstah, da bodo svoje zgodovinske marke zamenjali za evre. Seveda ima tudi Evropa svoje težave, ki sploh niso majhne. Projekt širitve prehaja v ključno fazo, hkrati se piše prva evropska ustava, potrebne so obširne strukturne reforme, vse ti projekti lahko ob neuspehu zaustavijo vzpon Evrope. Tudi trenutni gospodarski trendi v Evropi niso rožnati, čeprav se napovedi izboljšujejo. Rast je trenutno komaj pozitivna, je pa res, da se je inflacija umirila in padla pod ciljna 2 odstotka, brezposelnost pa tudi ni reagirala na upočasnjeno gospodarsko rast, tako da na ravni petnajsterice ostaja pod 8 odstotki (7,6 %). Ob razmeroma uspešni izvedbi projektov širitve in notranjih reform pa bo Evropa nedvomno dodatno pridobila na politični moči. Čeprav se na prvi pogled zdi, da je Evropa vedno počasna, da se ne zna prilagajati, da ne zna najti skupnega jezika, pa večina dogodkov v zadnjem desetletju dokazuje ravno obratno. Če pogledamo obdobje od leta 1990 naprej, je Evropski uniji uspelo izpeljati praktično vse zadane cilje, čeprav je bilo vmes kar nekaj kompromisov. Evropa je najbolj ranljiva na področju politične enotnosti, vendar je uvedba enotne valute v bistvu ogromen napredek k večji politični enotnosti tudi na drugih področjih.
Združene države dejansko prevladujejo samo še na zunanjepolitičnem vojaškem področju in tega se tudi zavedajo, saj Busheva administracija ob vsakem domačem škandalu pozornost odvrača z razkazovanjem vojaških mišic državam, ki jih pred tem v imenu vojne proti terorizmu razglasi za sovražne. Ob takšni ameriški politiki se lahko preostali svet pogosto samo drži za glavo, saj je nemogoče predvideti, kakšna ideja se bo porodila ameriškim voditeljem. Sedanje grožnje Iraku so nedvomno nov element nestabilnosti, saj je praktično nemogoče oceniti, kaj bi se zgodilo, če bi ZDA res napadle Irak. Prva posledica bi bila gotovo spet precej dražja nafta, to pa pomeni slabše gospodarsko okolje za celotno svetovno gospodarstvo, da o političnih razsežnostih takšne avanture sploh ne govorimo. Verjetno zato ni slučajno, da nekdanji voditelj Sovjetske zveze Gorbačov opozarja na verjeten razpad protiteroristične koalicije.
Bush je pred zelo težko nalogo. Na eni strani se mu kopičijo problemi na zunanjepolitičnem področju. Njegova antiteroristična vojna dobiva na trenutke prav komične razsežnosti, Bin Ladnu Američani dihajo za vrat podobno kot naša policija tistim, ki so pretepli novinarja Petka, Izraelci in Palestinci so z vsako potezo ameriške administracije globje v vojni, menda so Združene države v neverjetno dobrih odnosih z Rusijo, vendar je tudi to bolj zgodba za domače potrebe, tako v ZDA kot v Rusiji. Tu so še zapleti z mednarodnim sodiščem za vojne zločine, nestrinjanje s Kyotskim sporazumom, carinske vojne s celim planetom… Na drugi strani ima doma razmeroma nejasne gospodarske razmere, ki jih zapletajo finančni škandali, iz katerih se bo glede na povezanost z določenimi gospodarskimi panogami težko izvil. Ob tem se spisek »sumljivih« podjetij podaljšuje, najbolj zaskrbljujoča pa je povezanost teh podjetij z »uglednimi« finančno revizijskimi hišami. Arthur Andersen ima tako prste zraven pri Enronu, WorldComu, Qwestu, Global Crossingu, Mercku, PricewaterhouseCoopers pri Tycu, KPMG pri Xeroxu, Deloitte&Touche pri El Paso Corp ...
Zanimivo (in zaskrbljujoče) je tudi, da že Mednarodni denarni sklad »opozarja« na trende v ameriškem gospodarstvu in na nevarnost nenadzorovanega drsenja dolarja. Ob tem glavni mož MDS-a že govori o tem, da se morajo tudi ostali glavni svetovni igralci zavedati, da bo mogoče potrebno pomagati Združenim državam. Združene države se približujejo položaju, ki jih je pahnil v recesijo v 80-ih letih. To je t.i. dvojni primanjkljaj, proračunski in plačilnobilančni. Glede na to, da zaradi manjših kapitalskih pritokov Združene države ne morejo pokrivati plačilnobilačnega primanjklja in da predsednik Bush napoveduje nova nižanja davkov, grozečemu proračunskemu primanjkljaju navkljub, so opozorila MDS-a verjetno še kako na mestu. Gotovo pa ni na mestu pretirana evforija, ki je zajela nekatere ob hitri rasti vrednosti evra. Močan evro sicer ugodno vpliva na evropsko inflacijo, ob trenutni šibki gospodarski rasti v Evropski uniji, pa bi premočan evro lahko precej podaljšal obdobje okrevanja evropskega gospodarstva.
V interesu vseh je, da Združene države ne zajame kakšna resnejša kriza, ker je trenutna svetovna realnost še vedno takšna, da ob resni krizi v ZDA tudi drugi deli sveta ne morejo računati na stabilen razvoj. Zato lahko samo upamo, da bodo tudi v Beli hiši od časa do časa opazili, da vozijo po napačnem pasu. Clintonove seksualne aferice se ob vsem, kar je prikazala Busheva administracija, zdijo manjše kot prestice zaradi katerih te vrže s kavča.
