V širšem zgodovinskem kontekstu so finančne krize naraven pojav. Dogajanje zadnjih let tako ni nič izrednega, zagotovo pa nihče ne bi imel nič proti, če bi se dogajale redkeje. Tako ekonomist Egon Zakrajšek, član vodstva raziskovalnega oddelka za monetarne zadeve pri ameriški centralni banki (FED), ki ga mnogi opisujejo kot svetovno najvplivnejšega slovenskega bančnika.
Zakrajšek se je mudil na obisku v Ljubljani, kjer je na Evropskem večeru govoril o globalni ekonomiji, dotaknil pa se je tudi grške in slovenske situacije.
Zakrajšek je ocenil, da zadnja kriza korenini v 80. letih prejšnjega stoletja. "Začelo se je z obsežnim filozofskim pristopom, ki se je v Veliki Britaniji začel z Margaret Thatcher, nadaljeval v ZDA z Reaganom, Clintonom in se razširil po svetu. Le da je sistem šel predaleč, deregulacija je postala prevelika in nad finančnim sistemom se je izgubil nadzor. Izkazalo se je, da tržna disciplina ni dovolj, svoje pa so dodale še nekatere politične odločitve," meni strokovnjak, ki sicer ocenjuje, da če je ob krizi nihalo preveč zanihalo v eno ekonomsko-politično usmeritev, zdaj obstaja realna nevarnost, da bo zdaj preveč zanihalo še v drugo smer. Podobno kot se je zgodilo po veliki krizi.
Pa tudi, da smo jo v tej krizi globalno gledano odnesli še kar dobro. Tudi po zaslugi Bena Bernankeja, ki je bil na čelu FED-a v najbolj kriznem obdobju. Kot velik poznavalec velike krize je po Zakrajškovem mnenju vedel, katere napake so bile storjene takrat, in kako se jim izogniti.
Varčevati ali zapravljati – to je zdaj vprašanje
Zakrajšek se je dotaknil evropske protikrizne varčevalne politike, do katere sta bila zelo kritična znana ekonomista Krugman in Stiglitz. "S čisto ekonomskega vidika je jasno, da varčevanje v recesiji, ko raste brezposelnost in BDP pada, ni pametna ideja. Takrat bi morala država nadoknaditi povpraševanje, ki ga privatni sektor nima. A pozor - to po drugi strani pomeni, da je treba v dobrih časih, ko je rast in zaposlenost, varčevati. Eno brez drugega ne gre, čeprav kritiki varčevanja to radi pozabljajo."
Veliko odgovornost pri regulaciji cikla večje porabe in varčevanja nosijo praviloma centralne banke. In to z razlogom, pravi Zakrajšek: "V ZDA se guvernerja centralne banke imenuje za dlje časa. Politiki so namreč preveč vezani na mandat in če upoštevamo, kaj prinese izvolitev, vemo, da jih lahko vodijo napačne vzpodbude." V prevodu – predvolilni bonbončki v smislu cest, mostov in še česa večjega, račun pa je lahko visok.
Evro je dobra rešitev. Njegova rešitev pa so Združene države Evrope
Na ravni Evropske unije je kriza precej zamajala skupno valuto, za katero del ekonomistov ocenjuje, da težave, ki nastajajo zaradi nezmožnosti uravnavanja ekonomskih neravnovesij znotraj istega sistema, niso rešljive.
"Stiglitz ima tukaj prav," se strinja Zakrajšek. Da pa to ni novo odkritje: "Literatura o tem, kaj je monetarna unija, kaj pogoji za optimalno denarno območje, je nastajala že v 60-letih, o tem vemo veliko. Upoštevati pa je treba, da evro ni samo denarni, ampak politični projekt." In politika je evro videla kot dodatni katalist, čeprav je bila v tej enačbi vprega pred konjem. Zakrajšek sicer meni, da je vprašanje, kako hitro bi se brez krize, ki so jo s pokom nepremičninskega balona "izvozile" ZDA, pokazale razpoke. Da pa se Evropi danes dogaja tisto, na kar so ekonomisti opozarjali, ko so ocenjevali, da evroobmočje ni optimalno denarno območje.
Pri čemer pa Zakrajšek rešitve ne vidi v propadu skupne valute, saj obstaja veliko razlogov, ki govorijo v njen prid. Prvi, da je veliko bolj učinkovita. "A ne v trenutnem statusu quo. Cilj evrskega območja so Združene države Evrope, fiskalna unija, zvezna vlada. ZDA so se soočale z istimi vprašanji, a že dolgo nazaj. Mario Draghi na čelu ECB ne more reševati zadev, saj je on kot zdravnik na triaži, ki lahko pacienta stabilizira, a na koncu mora priti kirurg, ki ga odpre in ozdravi, kar pa je v tem primeru že stvar politike in on te pristojnosti nima. Naslednji koraki bi zato morali iti v to smer. Dobro bi bilo tako za Slovenijo kot svet."
Dolg ni težava. Dokler deluje
Glede na to, da deluje v državi, ki je svetovno znana po svoji zadolženosti, ki znaša kar 100-odstotkov BDP, Zakrajšek vztraja, da dolg ni težava, dokler zanj velja nekaj lastnosti. "Imate občutek, da ameriški dolg koga skrbi? ZDA si lahko za 30 let izposojajo po nominalni obrestni meri 2-odstotka, ker so ljudje, ki posojajo, prepričani, da bodo dolg lahko vrnile. Grčiji za 2 leti zaračunavajo 16-odstotne obresti. Če je dolg posledica cikličnih sprememb kot v ZDA, kjer se je porabo večalo za investicije, je to dolgoročno dobra rešitev. V času krize z zadolževanjem nadomestimo povpraševanje privatnega sektorja, izvajamo investicije, javna dela, seveda pa to pomeni, da se v boljših časih ta dolg zmanjša. Imeti dolgoročno dolg čez 80 ali 100-odstotkov BDP je lahko težava. A bistveno je, kako ta dolg ciklično uravnavaš in kaj tvoja potencialna rast."
Zakrajšek še dodaja, da je predstava, da je država gospodinjstvo, v katerem ne moreš več porabiti, kot imaš, zmotna: "To so slabe primerjave. Država ni družina, družina ne more na primer uvajati davkov … Dokler država z gospodarsko politiko zagotavlja normalno potencialno gospodarsko rast in v skladu s cikličnimi gibanji upravlja dolg, ni težav."
Stečaj države ni stečaj podjetja. Nemci ne morejo zapleniti grških otokov
In ko države vendarle klecnejo pod težo dolgov? Pojav pravzaprav niti ni tako redek, je pa o njem trenutno veliko govora prav zaradi Grčije.
"V primerjavi s podjetjem, ki gre v stečaj po zakonodaji in se lahko postopek hitro konča, pri bankrotu države ni zakonov, država je suverena. Nemci ne morejo kar priti in si vzeti grških otokov v zameno za svoje terjatve. Tu nastopijo mednarodne finančne ustanove. Njihova funkcija je, da naredijo ta sistem učinkovit, da so mediator, da pomagajo državam v težavah. IMF se prvenstveno seveda ne ukvarja z Evropo, ampak drugimi deli sveta. Poseg v Grčijo je bil precej neobičajen. Prvi paket pomoči Grčiji leta 2012, ko se je odpisalo veliko dolga, podaljšala se je ročnost, obresti so bile nizke, je šel v prvi vrsti za reševanje francoskih in nemških izpostavljenih bank, saj še ni bilo mehanizmov, ki so na razpolago danes in je bilo jasno, da bodo, če Grki ne plačajo, padle nemške, francoske in italijanske banke. Če bi temu sledil padec Italije, bi bila to velika težave. Je pa IMF že takrat javno spraševal, ali bo varčevalna politika prinesla rešitve. Seveda pa je enostavno biti general po bitki."
Če je Grčija takrat s pomočjo plačala, pa bo današnji dolg IMF ostal neplačan: "Ob polnoči bo tako IMF seznanil s tem in sprožil postopek, ki je v tem primeru nekoliko drugačen, ker gre za posojilo institucije, ne za klasične obveznice. V tem primeru bi se minuto po polnoč po neplačanem zapadlem obroku začel bankrot. Namesto tega bo zdaj 30 dni nekakšnega manevrskega prostora, v tem času bodo eni drugim pošiljali pisma. Prostora za kompromis še je."
Četudi bi Grčija sklenila dogovor in se spet nekako rešila najhujšega, pa ostaja vprašanje, kje je luč na koncu grškega tunela, upoštevajoč, da reforme niso bile izvedene, niso na vidiku, večina mednarodne pomoči pa je poniknila ali v dolgovih ali pa na neznanih krajih. "Če odvzamemo vso politično realnost, Grčija ne sodi v evroobmočje, oni nimajo pogojev, da bi poslovali kot njegov del."
Dva obraza Kitajske ali ekonomska svobode prinese zahteve po svobodi
Precejšnje pretrese medtem doživljajo tudi na Kitajskem, kjer je po borznem črnem petku vodstvo države zagotavljalo, da ni panike, saj bodo storili vse, da ohranijo gospodarsko rast.
"Obstajata dve Kitajski. Pas ob morju, ki ga vidimo na televiziji z razkošnimi stolpnicami, kjer se zagotavlja tržno gospodarstvo, ki je osredotočeno na to, da Kitajski omogoča rast, ki jo določa komite. Ob tem pa imajo še 600 do 800 milijonov ljudi, ki živijo v razmerah, ki si jih mi sploh ne moremo predstavljati. In ti ljudje se vse bolj zavedajo tistega drugega sveta. Vedo, da obstaja in pritiskajo nanj. Zaenkrat oblast kontrolira, kakšen je pritok ljudi, zagotavlja rast, ki ohranja sistem. Ali lahko to speljejo do konca je vprašanje, saj podobnega primera v zgodovini še nismo videli. Smo pa videli, da s povečano ekonomsko svobodo pridejo zahteve po drugih vrstah svobode - osebni, politični, verski … To pa ni kompatibilno s kitajskim sistemom."
Slovenska tovarna iluzij
Čeprav živi na drugi strani Atlantika, Zakrajšek redno spremlja tudi dogajanje v Sloveniji. In se ne strinja s trenutnim optimizmom tistih, ki pravijo, da smo iz krize že izplavali in to čisto sami. "Slovenska gospodarska je rast iluzorna, odvisna od tuje, od izvoza. Domače potrošnje in investicij ni," opozarja in pravi, da bi morali trenutni čas izkoristiti za strukturne reforme.
Če se Grki trenutno sklicujejo tudi na to, da v pogodbi, ki je sestavila evroobmočje, ni členov o izhodu iz njega, kar pomeni, da se bodo v primeru odhoda s tem zagotovo poleg politikov ukvarjali tudi politiki, Zakrajšek opozarja še na to, da obstaja razlika med "duhovno prisotnostjo" v evroobmočju in tem, da je država dejansko njegov del tudi po jasni in trdni ekonomski usmeritvi. Tudi Slovenija bi za slednje potrebovala resne reforme.
"Skrbi me pismenost ljudi o osnovnih ekonomskih in finančnih zadevah, saj je je izredno nizka. Ogromno ljudi je zelo prepričljivih političnih demagogov. Eden od njih je Aleksis Cipras, ki obljublja vse. Jaz tudi lahko obljubim, da jutri pride Dedek Mraz. Ampak … Kar nas lahko reši je, da smo izobraženi, da iščemo različne informacije, da beremo različne vidike in otroke čim bolj zgodaj vzgajamo o finančni odgovornosti," zaključuje Zakrajšek.
