EU ali ZDA – kdo se bolje spopada s krizo: Kaj bo, ko se bodo iztekli programi pomoči?

V boju proti strmoglavljenju gospodarstva zaradi covida-19, je trenutno EU vsekakor v boljšem položaju, menijo analitiki. Analitičarka Kristina Hooper v svojem blogu ocenjuje, da se razlika v odzivu ne vidi le v gospodarskem smislu: "Tako ko gre za omejevanje širjenja virusa kot sprejemanje fiskalnih paketov, je EU bolj uspešna, kar pomeni, da bo evro najbrž še naprej močan, Evropa pa bo zanimivejša za investitorje." Vseeno boljši položaj še ne pomeni končne zmage. 

Ameriški BDP se je v primerjavi z lanskim drugim četrtletjem skrčil za kar 32,9 odstotka, k temu je občutno prispeval tudi padec zasebne potrošnje. Gre za največji padec ameriškega BDP, odkar ga izračunavajo, dejstvo, da je več analitikov pričakovalo še nekoliko višji padec, pa je precej slaba tolažba. 

V ZDA se namreč ukvarjajo s precejšnjo stopnjo pesimizma. Ed Bastian, prvi mož Delte, je ameriškim medijem priznal, da je zaskrbljen: "Mislim, da so moji pogledi bolj previdni, kot so bili še pred dobrim mesecem. Virus je spremenil mentaliteto ljudi, tako da so odločeni ostati doma kot še nikoli prej." Z njim se je strinjal tudi Arne Sorensen, direktor Marriott International: "Poleg tega se bodo razmere v ameriški ekonomiji še slabšale, ko ne bo več toliko sredstev za brezposelnost." 

ZDA so namreč v boju proti krizi zaradi covida-19 ubrale predvsem pristop nadomestil za brezposelnost. Urad, ki v ZDA vodi statistiko, povezano s trgom dela – BLS – že dlje časa opozarja, da so razmere za ameriške delavce kaotične. Potem ko je bilo aprila brezposelnih 23,1 milijona Američanov, so se s postopnim odpiranjem države številke začele nekoliko umirjati, zdaj pa znova beležijo več prošenj za nadomestilo za brezposelnost, brez dela je še vedno okoli 17 milijonov ljudi. 

Američani brez dela in zdravstvenega zavarovanja

V ZDA nadomestilo za brezposelnost nad vodo drži številne družine, čeprav ne manjka kritikov, da je znesek okoli 500 evrov pomoči na teden, prenizek. Še huje pa bi bilo, če bi to nadomestilo ukinili, opozarjajo številni. 

Povečuje se namreč število ljudi, ki v ZDA izgubljajo streho na glavo, prav tako imajo na drugi strani Atlantika velike težave zaradi nedelujočega zdravstvenega sistema. Skupaj z izgubo službe, ljudje ostajajo brez zdravstvenega zavarovanja, številni, ki zavarovanja že v osnovi nimajo, in so do zdaj zdravstvene storitve plačevali s skromnimi prihodki, pa so se zdaj znašli na robu preživetja – in pred vrati zdravstvenih ustanov. V ZDA ocenjujejo, da bo v primeru, da brezposelnost vztraja okoli 15 odstotkov, v kratkem brez zdravstvenega zavarovanja ostalo še 8,5 milijona ljudi. Posledice za skupnosti in trg dela pa naj bi bile uničujoče. 

Kljub slabim številkam pa imajo ZDA tudi precejšnje politične težave, ki onemogočajo sprejetje konkretne podpore ljudem in gospodarstvu. Senator Ron Johnson je tako eden tistih, ki si močno prizadevajo, da bi nadomestilo za brezposelnost s tedenskih okoli 500 evrov, zmanjšali na le okoli 170 evrov. Poskus ni bil uspešen, kar pa ne pomeni, da so se zagovorniki ideji povsem odpovedali, čeprav posli v ZDA vrata zapirajo kot po tekočem traku. 

V zraku ostaja tudi dogovor o velikem paketu pomoči ljudem in gospodarstvu, kjer republikanci in demokrati ne najdejo soglasja o tem, kako reševati ekonomijo in financirati zdravstveni sistem. Vmes pa so na pristojnem uradu prejšnji teden prejeli še 1,43 milijona čisto novih prošenj za nadomestilo za brezposelnost, kar pomeni, da se je ta številka spet povzpela že drugi teden zapored. 

EU načeloma ima dogovor, a to ni dovolj

Območje evra je medtem po podatkih Eurostata v letošnjem drugem četrtletju 12,1-odstoten padec BDP, v celotni EU pa se je gospodarska aktivnost skrčila za 11,9 odstotka. V medletni primerjavi je bilo krčenje BDP v evrskih državah 15-odstotno, v celotni uniji pa 14,4-odstotno.

V območju evra se medtem brezposelnost giblje pri 7,8 odstotka, Eurostat ocenjuje, da je bilo junija v EU brezposelnih 15,02 milijona ljudi, v evroobmočju 12,69 milijona.

V drugem četrtletju se je potrošnja gospodinjstev skrčila še za 3 odstotke, kar je največ, odkar so leta 1999 začeli zbirati te podatke. V največjem evropskem gospodarstvu – Nemčiji – je  BDP v drugem četrtletju v primerjavi s predhodnim padel še za 10,1 odstotka. V prvem četrtletju je bil padec 2,2-odstoten.

So pa v Nemčiji manj zaskrbljeni kot na primer v ZDA. Nemški analitiki menijo, da bi lahko nemško gospodarstvo rast spet beležilo že oktobra. Za letos sicer v Berlinu pričakujejo 6,3-odstotni padec BDP, prihodnje leto pa rast – 5,2 odstotka.

Po Evropi krčenje zaznavajo predvsem sektorji turizma, transporta, trgovine, storitev, ponekod tudi gradbeništva, večinoma gre za dejavnosti, ki so jih ohromili odloki o omejitvah gibanja. ECB je sicer pred kratkim območju evra napovedala 8,7-odstotno zmanjšanje BDP na letni ravni, pri čemer bi se ta na predkrizno raven vrnil šele po najmanj dveh letih. 

EU je medtem k omejevanju posledic "koronakrize" pristopila na nekoliko drugačen način. Države so so zatekle k pomoči podjetjem in ohranjanju delovnih mest, rast brezposelnosti je bila zato precej bolj "skromna". Se je pa povečalo število ljudi, ki so bili del shem skrajšanega delovnega časa. Od aprila do maja za kar četrtino. Največ takšnih delavcev je bilo v Franciji in Italiji, kjer se je številka gibala okoli 47 odstotkov, v Nemčiji pri 26,9 odstotka. 

Analitiki menijo, da je prednost tega pristopa vzdrževanje stabilnosti trga dela in vzdrževanje zmernega optimizma med ljudmi, kar vsaj nekoliko omili tudi padec potrošnje. S temi shemami se države izognejo družbeni travmi brezposelnosti velikega števila ljudi, podjetjem pa pomagajo ohranjati človeški kapital ter znižati stroške, ki so povezani z odpuščanjem in zaposlovanjem novih delavcev. Poleg tega podjetja ohranjajo svojo vlogo, saj so v vsakem trenutku ob izboljšanju razmer pripravljena na ponovni zagon. 

Med potencialnimi slabostmi tega pristopa pa izpostavljajo preferenčno obravnavo že zaposlenih, manj fleksibilen trg dela, visoko zaščito zaposlenih delavcev, kar naj bi delodajalce odvračalo od zaposlovanja, takšen pristop pa naj bi prispeval tudi k višji stopnji strukturne brezposelnosti, še posebej na evropskem jugu, kjer je bila rast počasna tudi brez koronske krize. 

Komu gre bolje?

Analitik Hung Tran v zapisu za Atlantic Council meni, da gre v pristopih EU in ZDA k omejevanju in reševanju koronakrize za resnično dva povsem drugačna pristopa, skupna točka obeh delov sveta pa je, da sta se znašla v nepredstavljivi situaciji. Prav tako meni, da je težko že zdaj reči, kateri pristop bo deloval.

EU je vmes nekoliko pomirila duhove tudi z dogovorom o paketu pomoči, ki pa mu ne manjka kritikov – od tistih, ki menijo, da je denarja premalo, da je preveč vezanega na posojila in premalo na nepovratna sredstva, do tistih, ki menijo, da so določeni sektorji in države zapostavljeni, pa vse do tistih, ki menijo, da dogovor ne vsebuje dovolj zavez k evropskim vrednotam. Vseeno je bil splošen odziv pozitiven predvsem v smislu, da je v EU očitno še mogoče sprejemati dogovore. Podatki Eurostata kažejo, da se gospodarsko zaupanje krepi, na ravni EU se je v zadnjem obdobju okrepilo za skoraj sedem odstotkov. Na drugi strani ima v ZDA politika zelo velike težave s sklepanjem dogovorov, pred vrati so volitve, ki vplivajo na dogajanje, prav tako je še naprej napeto med ZDA in Kitajsko, kar dodatno veča skrbi investitorjev. Vseeno nobena stran v slabi situaciji ne more z gotovostjo reči, da "zmaguje". 

Tako ameriško kot evropsko gospodarstvo se namreč še naprej soočata s hudimi izzivi, meni Tran: "Predvsem je največje vprašanje, kaj se bo zgodilo, če se razmere ne bodo izboljšale, ko se bodo iztekli programi pomoči. Podaljšanja so prej začasna kot stalna rešitev. Prehitro končanje programov lahko ustavi okrevanje, podaljševati v nedogled jih pa prav tako ne bo mogoče. Gre za tveganja, ki jih mora politika zelo dobro razumeti."