EU piše pravila: tako bomo v prihodnje reševali propadle banke. Zanimivo, bankirji so kar tiho

Takšna presenečenja se v prihodnosti očitno ne bodo več dogajala, saj bo nekoliko popravljen ciprski model reševanja bank postal dejstvo.

Odbor Evropskega parlamenta za gospodarske in denarne zadeve je potrdil pogajalsko izhodišče parlamenta za pogajanja o novih pravilih za reševanje bank v EU.

V njem je zapisano, da bodo po letu 2016, če banka zapade v hude težave, pri njenem reševanju sodelovali tudi njeni komitenti z denarnimi vlogami, višjimi od 100.000 evrov, zaščitene vloge do tega zneska pa naj bi še naprej ostale zaščitene, je povedal tiskovni predstavnik odbora Philippe Lamberts.

Odločitev odbora tako predvideva, da glavni plačniki reševanja finančnih institucij, ki so "prevelike, da bi propadle", ne bodo nosili izključno davkoplačevalci.

Ko za svoje početje plačajo tudi banke ...

Izvirni predlog Evropske komisije je predvideval štiri glavne načine reševanja bank, od ustanovitve premostitvene banke do prodaje dela ali cele propadajoče banke, ustanovitev slabe banke in mehanizem "bail in", s katerim bi delničarje in upnike prisilili, da sprejmejo del izgub in prispevajo k reševanju bank.

Parlamentarni odbor je zdaj kot svoje stališče postavil jasno zahtevo po nedotakljivosti zavarovanih vlog do 100 tisočakov, tudi nezavarovane vloge pa naj bi bile le izhod v zadnji sili.

Banke bi morale vplačevati v državne sklade, ki naj bi v desetih letih razpolagali s sredstvi v višini 1,5 odstotka vrednosti denarnih vlog sodelujočih bank.

Člani odbora so nasprotovali predlogu, da bi se za reševanje bank lahko uporabil tudi del sredstev iz nacionalnih jamstvenih shem za denarne vloge. Predlagajo pa, da bi mehanizem "bail-in" uveljavili že leta 2016.

Če bodo predlogi prestali še vsa glasovanja, ki jih čakajo, bi v skladu z novimi pravili davkoplačevalci končno nehali nositi vse posledice neodgovornega ravnanja bankirjev. Banke bi morale prevzeti svoj del odgovornosti. Država bi pri tem pomagala z jamstvi, začasno nacionalizacijo ali lastniškim vstopom v banko, davkoplačevalci pa bi se vključili le, če bi šlo za zaščito finančne stabilnosti države.

Po odboru so na potezi države članice EU. Ko bodo sprejele stališča, se bodo začela pogajanja o novih evropskih pravilih. Druga faza vzpostavljanja bančne unije pa naj bi postregla tudi s predlogom komisije za skupni evropski sklad za reševanje bank.

Evropski poslanci skeptično do ECB kot glavnega nadzornika

Pok k ustanovitvi bančne unije se medtem počasi tlakuje. Evropski poslanci so tako potrdili osnutek pravnega okvira za vzpostavitev enotnega bančnega nadzora. Končno glasovanje bodo opravili šele po pogovorih z ECB glede demokratične odgovornosti novega nadzornika.

Evropski poslanci menijo, da ECB "ni znan kot rojstno mesto demokracije, mora pa se navaditi demokratične odgovornosti". Parlament zato poziva k večji odgovornosti novega nadzornika tudi s tem, da bi evropski poslanci imenovali imenovanega predsednika in podpredsednika nadzornega sveta in imeli možnost razrešitve predsednika.

ECB bo v evroobmočju neposredno nadziral od 150 do 200 bank z več kot 30 milijardami evrov bilančne vsote ali banke, ki predstavljajo 20 odstotkov bruto domačega proizvoda države oziroma vsaj po tri največje banke v vsaki članici. Če bo zaznal težave, pa bo lahko posredoval v kateri koli od 6000 bank v območju evra. Enotni bančni nadzor naj bi zaživel prihodnje leto in predstavlja prvo fazo vzpostavljanja bančne unije.

Kako pomaga suverenost za slabe odločitve?

V razpravi o enotnem bančnem nadzoru so sodelovali tudi slovenski evropski poslanci. Mojca Kleva Kekuš je prepričana, da bo bančna unija prekinila začaran krog, ki nastaja, ko težave bank ogrožajo samostojnost in suverenost držav članic.

Lojze Peterle pa zavrača kritike, da se s tem posega v suverenost držav. "S tem vzpostavljamo možnost sistemskega preprečevanja vprašljivega bančništva v območju iste valute, ki je praviloma rezultat vprašljive politike. Kaj nam pomaga suverenost, če suverene bančne odločitve ene države zamajejo ves sistem oziroma oslabijo suverenost celote?" se sprašuje.

Opozarja pa tudi, da bi bilo treba natančno določiti, katere vrste bančnega poslovanja so lahko predmet pomoči oziroma solidarnosti in katere ne. Drugače povedano: za katere zadeve se račun lahko pošlje v Bruselj oziroma Frankfurt. "Za stroške sistemske korupcije upam, da ne," pravi.

Zakaj se banke ne tresejo od strahu?

Ima pa načrt bančne unije tudi svoje pomanjkljivosti, ugotavljajo njegovi kritiki. Če je namreč bančna unija popolna, zakaj se potem tisti, ki naj bi jih najbolj stisnila v kot – bankirji – ne tresejo od strahu in ne zganjajo glasnega protesta?
Namesto tega banke, ki leta kričijo proti kakršnemu koli nadzoru, načrt podpirajo. Edini odgovor je lahko – ker jim takšna rešitev ustreza.

Predvsem naj bi jim bil po mnenju kritikov po volji nadzorni organ v podobi ECB, ustanove, ki ima sama precejšnje težave z natančnim delom. Še slabše pa je, da bo moral ECB nad osnovnimi pravili nadzora upoštevati pravila, ki jih postavljata evropski svet in Evropski parlament. Ko bo ta hierarhična lestvica končana, naj bi nadzorna pravila banke v državah članicah komajda še oplazila, zaradi oddaljenega nadzornega organa pa naj bi si banke privoščile še večja tveganja, kot si jih v državah, v katerih nacionalni nadzorni organi vsaj približno delujejo, privoščijo zdaj.

Potem pa kritiki še dodajajo, da so številne zahteve Evropske unije le nekoliko modificirana oblika baselskih pravil, med njimi na primer zahteva o tem, koliko kapitala morajo imeti banke, da preživijo v primeru recesije. Ta baselska pravila so bila dokončana že sredi leta 2010, EU pa je potrebovala skoraj tri leta, da jih prevzame.

Poleg tega je meja kapitalske ustreznosti predvsem po zaslugi uspešnih bančnih lobijev postavljena precej nizko, pri osmih odstotkih premoženja, čeprav institucije, kot sta Mednarodni denarni sklad ali Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj, govorita o številkah med 15 in 25 odstotki.

Bančnemu lobiju pa je uspelo še nekaj – v baselskih pravilih je kapitalska ustreznost postavljena kot minimalna vrednost, v verziji EU pa države članice nimajo možnosti postaviti višje meje.

Poleg tega je po novih pravilih kapitalsko ustreznost še težje meriti. Od leta 2004 velike finančne institucije možnost, da same ocenijo svoje premoženje, na podlagi te ocene pa se nato določi znesek rezervnega kapitala. Samoocena je torej ključnega pomena. A ko je izbruhnila finančna kriza, je postalo jasno, da je ta samoocena ponavadi napačna. Kljub številnim opozorilo, da je takšen sistem samoocenjevanja poln lukenj, pa je v nova pravila prešel skoraj nepredelan.

Na veliko zadovoljstvo bankirjev lahko torej banke tudi v prihodnje računajo na precej velik manevrski prostor. Skrb vzbujajoče pa bi bilo, če bi se izkazalo, da so resnični zmagovalci postavitve bančne unije pravzaprav kar bankirji.