Washingtonski odvetnik Bob Bennett, ki je zaslovel z zastopanjem nekdanjega predsednika Billa Clintona v tožbi Paule Jones zaradi spolnega nadlegovanja, je v vlogi Enronovega zastopnika dejal, da je njegova stranka zelo zaskrbljena zaradi uničevanja dokumentov in računovodskih storitev, ki so jih prejemali od Andersena.
Enron je 8. novembra lani priznal prikrivanje izgube v višini 586 milijonov dolarjev, 2. decembra pa razglasil stečaj, potem ko je vrednost njegovih delnic krepko padla. Zdaj je že povsem jasno, da so vodilni v Enronu najmanj štiri leta prikrivali več stomilijonske izgube in ustanavljali lažna partnerska podjetja ter s premetavanjem Enronovega denarja na račune teh podjetij služili denar, sicer pa delali izgubo, ki so jo tam tudi prikrivali. Bankrot Enrona je izbrisal vrednost pokojninskih skladov večine zaposlenih, ki Enronovih delnic niso smeli prodajati, medtem pa so vodilni v podjetju prodali za 1,1, milijarde dolarjev delnic, ko so vedeli, da se bliža potop. Zunanje računovodsko-revizorsko podjetje Arthur Andersen naj bi medtem vedelo za umazanije, vendar ni ukrenilo nič. Še huje, saj naj bi vodstvo revizorskega podjetja ukazalo uničiti dokumentacijo, potem ko je Komisija za borzo in vrednostne papirje omenila, da jo zanima potek revizije Enrona.
Eno od številnih preiskav v primeru Enron vodi kongresni Odbor za energijo in trgovino, ki je objavil del dokumentacije, ki meče nekaj svetlobe na umazanije. Nekateri revizorji pri Andersenu so že lani februarja izražali skrb nad finančno telovadbo vodilnih pri Enronu. Odbor je od predsednika Andersena Josepha Berardina zahteval popolno dokumentacijo o sestanku 6. februarja 2001, na katerem naj bi bile izražene skrbi. Na tem sestanku naj bi skrbi pozabili, saj so imeli udeleženci pred očmi 100 milijonov dolarjev, kolikor bi za revizije po domače dobili od Enrona.
Poštenjakinja se je našla tudi pri Enronu. Ena od direktoric Sherron Watkins je lani avgusta izrazila resno zaskrbljenost zaradi takega početja predsedniku podjetja Kennethu Layju. Ta je isti mesec zaposlene prepričeval, da težav ni. Watkinsonova je Layja opozorila 22. avgusta, le dan potem ko so se pri Andersenu sestali revizorji, med njimi tudi vodja za revizijo Enrona David Duncan. Ta je kongresnemu odboru priznal, da so se že septembra začeli pogovarjati o uničevanju dokumentacije v zvezi z revizijami Enrona in dejal, da je glavna pravnica v podjetju namigovala, da bi bilo lepo papirje uničiti. Duncan je priznal, da je nato začel z delom, ki ga je nadaljeval še oktobra. Podjetje Andersen je Duncana v torek pognalo iz službe, vendar si s tem ni ohranilo dobrega slovesa, saj je Duncan preiskovalcem zapel kot ptiček na veji in dejal, da so ga v uničevanje skorajda prisilili.
Škandal pride prav demokratom
Demokrati pred letošnjimi volitvami niso vedeli, kako naj se lotijo stranke popularnega predsednika. Floridski demokrat kongresnik Henry Waxman je izpostavil povezavo med Enronom in podpredsednikom Dickom Cheneyjem, ki ga že več tednov ni na spregled. Cheney se je med pisanjem energetske strategije administracije Georga Busha večkrat sestajal predvsem s predstavniki energetske industrije, med njimi kar šestkrat s predstavniki Enrona. Energetski načrt je bil nato izdelan po meri Enrona in podobnih podjetij. Tiskovni predstavnik Bele hiše Ari Fleischer je dejal, da Waxman natolcuje in zapravlja denar davkoplačevalcev za neosnovana namigovanja. Waxman sicer že leto dni od Cheneyja zahteva, da mu pove, s kom vse je sestavljal energetsko strategijo, vendar ga podpredsednik ignorira. Demokrati bodo skušali dokazati najmanj to, da so v vladi vedeli za bankrot Enrona, niso pa storili nič, da bi zavarovali delavce. Srce pa bi jim od radosti zaigralo, če bi lahko dokazali, da je kdo iz Bushevega kroga vedel za propad in urno prodajal delnice dokler so bile še kaj vredne.
Fleischer je obljubil, da bo administracija povsem odkrita, vendar že zdaj na lastni koži čuti, kako je bilo tiskovnim predstavnikom Billa Clintona v času afere Monica Lewinsky. Tudi obljube o odkritosti, nato pa prizadevanja za metanje megle so podobna Clintonovim časom. Bush je v svoji politični karieri od Enrona dobil več kot pol milijona dolarjev, zdaj pa trdi, da je Layja komajda poznal, čeprav sta bila dobra znanca, zanj pa je imel tudi ljubkovalno ime Kenny Boy. Ministra za trgovino Don Evans in finance Paul O'Neill pa sta potrebovala precej časa, da priznata srečevanje z Enronovim šefom, ki ju je prosil za državno pomoč pri preprečevanju stečaja. Fleischer je hkrati z obljubami o odkritosti zavrnil možnost, da bi Bela hiša objavila vse podatke, kdo iz vlade se je kdaj srečeval s predstavniki Enrona. Dokler ne bo dokazov o morebitnih kršitvah zakona, bo odkritost počakala.
