Leta 1886 je Carl Benz prijavil patent za prvi avtomobil z motorjem z notranjim izgorevanjem. Še danes velja za izumitelja avtomobila. Da pa mora tak avtomobil poganjati bencin, je bilo celo v 19. stoletju nenavadno. Pet let pred Benzom so 200 kilometrov od njegovega delovnega mesta v Mannheimu skozi mesto Coburg vozili prvi električni avtomobili – takrat bolj podobni kočijam. Na prelomu stoletja, 14 let pozneje, so imeli električni avtomobili v ZDA bistveno večji tržni delež – z 38 odstotki – kot vozila na bencinski pogon z 22 odstotki. Šele okoli leta 1910 se je val obrnil.
Danes je približno 1,4 odstotka vseh avtomobilov na svetovnih cestah na električni pogon. Nemški Focus piše, da v Nemčiji ta delež znaša 2,5 odstotka. S politično podporo naj bi se še močno povečal, računajo, da bo do leta 2030 v Nemčiji na cestah približno 11 milijonov električnih avtomobilov, kar bi predstavljalo petino vseh avtomobilov.
Glavni argument za spremembe je varovanje okolja, čeprav strokovnjaki svarijo, da v praksi vse še zdaleč ni tako zelo čisto. Poraba surovin je visoka, neznank, kam s kasnejšimi odpadki, pa ogromno. Vendar pa elektromotor ne oddaja škodljivih izpušnih plinov, predvsem ogljikovega dioksida.
In dejstvo je, da kljub pomislekom, da gre bolj kot za okoljski za spremenjen ekonomski model, analitiki menijo, da je val prehoda dobil zagon in ga ni več mogoče ustaviti, saj ima široko politično podporo. Tako celo naftna industrija razume, da bo dolgoročno postala manj pomembna. Zlasti evropska podjetja, kot sta Shell in Total, se zdaj manj ukvarjajo z razvojem novih naftnih polj in vlagajo več denarja v obnovljive vire energije, izpostavlja Focus.
Z vsakim prodanim električnim avtomobilom naj bi se povečal delež obnovljivih virov energije v nemški in svetovni mešanici energetskih virov. Iz čisto ekonomskih razlogov. Električne avtomobile pač poganja elektrika, ki jo je mogoče pridobiti iz številnih virov: najpomembnejši so nafta, zemeljski plin, premog, jedrska energija, veter, sončna energija, biomasa in hidroelektrarna.
In korporacije, ki proizvajajo elektriko, saj želijo zaslužiti čim več denarja. Čim ceneje kot je elektrika proizvedena, tem višja je marža pri prodaji in več odjemalcev je mogoče z nižjimi cenami zvabiti od drugih dobaviteljev električne energije.
Obnovljivi viri energije imajo v tem smislu velike prednosti. Po raziskavi inštituta Fraunhofer, ki jo navaja Focus, je kilovatna ura iz fotovoltaike v velikih sistemih lani stala le med 3,12 in 5,7 centa. Pri vetrni energiji se stroški gibljejo od 6 centov za vetrnice na kopnem do 10 centov za tiste na morju. Vse druge vrste proizvodnje so bistveno dražje. Lignit stane 12,9 centa, črni premog 15,5 centa in zemeljski plin 20 centov. S 13 centi na kWh je tudi jedrska energija precej dražja od vetrne in sončne.
Visoki stroški za elektrarne na premog in plin seveda temeljijo tudi na stroških surovin, ki so se že v letu 2021 močno povečali. Toda tudi če se ti dolgoročno zmanjšajo, bodo stroški proizvodnje ostali visoki.
Poleg čistih proizvodnih stroškov električne energije pa obstajajo tudi naknadni stroški. To so na primer stroški za škodo okolju, podnebju in zdravju.
Glede na oceno, ki jo je Fraunhoferjev inštitut objavil leta 2018, so tudi ti bistveno višji pri neobnovljivih energijah, povzema Focus. Medtem ko vetrne elektrarne povzročajo naknadne stroške le 0,3 centa na KWh, solarni sistemi pa skromnih 1,3 centa na KWh, zemeljski plin stane 8,6 centa, premog od 19 do 21 centov in jedrska energija prav tako 21 centov na KWh. In proizvajalci električne energije bodo dejansko morali v prihodnosti vedno bolj nositi te naknadne stroške. Velja torej naslednje: več kot bo izdelkov na električni pogon, bolj bosta bodo prevladovala ugodna sonce in veter, menijo.
S približno 50-odstotnim deležem energije iz obnovljivih virov v količini proizvedene električne energije je Nemčija že v ospredju v svetu, vendar še vedno zaostaja za lastnimi cilji širitve, opozarjajo nemški analitiki. Letos je morala država celo podaljšati življenje nukleark in mnogi želijo gradnjo novih. A po načrtih naj bi se delež elektrike iz obnovljivih virov do leta 2030 delež dvignil na 80 odstotkov.
Le okoli 28 odstotkov vse električne energije na svetu pa je trenutno proizvedene iz obnovljivih virov energije. Delež je v letu 2021 v primerjavi s predhodnim letom stagniral. Najbolj uspešna na tem področju je sicer Norveška, izpostavljajo. Ta država izvozi veliko nafte in plina, a 99 odstotkov lastne električne energije pridobi iz vetrne, sončne in vodne energije. Tam naj bi bilo tudi že 60 odstotkov vseh avtomobilov električnih.
