Od leta 1992 do leta 2000 je ta skupina držav beležila dokaj stabilne stopnje gospodarske rasti, ki so se gibale med 4,5 do 5,5 odstotkov BDP letno.
Lanskoletni padec rasti pod 3 odstotke BDP in še bolj črnoglede napovedi za letošnje leto pa niso spodbudne. Nekatere napovedi kažejo, da bodo ZDA letošnje leto beležile zgolj 0,7 odstotno rast, kar je še dodatno zmanjševanje rasti kot v lanskem letu, ko je znašala samo 1,1 odstotek BDP. Podobno je tudi gospodarskem območju evra. Lanskoletna gospodarska rast je znašala 1,5 odstotka BDP, napovedi za letošnje leto pa kažejo na nadaljnji padec rasti na vsega en odstotek BDP. Medtem, ko je v tem območju brezposelnost ostala enaka kot pred letom dni (8,5 odstotna), je v ZDA v zadnjem letu narasla od rekordno nizke, 4 odstotne, skoraj za dva odstotka in trenutno znaša 5,8 odstotka. Na Japonskem je še huje, kjer beležijo celo negativno gospodarsko rast in napovedi kažejo, da se bo v letošnjem letu znižala z 0,4 odstotne na 1,2 odstotka. Denarne oblasti si močno prizadevajo blažiti krizo, predvsem z nižanjem trimesečne medbančne obrestne mere, ki je najnižja na Japonskem, ki znaša le simboličnih 0,3 odstotka, V ZDA je padla na rekordno nizko raven 1,75 odstotka in v območju evra, kjer znaša 3,33 odstotkov.
Res je, da v teoriji ni točne definicije recesije, vendar zaenkrat velja, da govorimo o recesiji, ko gospodarska rast znaša okoli 2 odstotka BDP. Napovedi za razviti svet kažejo, da v letošnjem letu, takšne rasti razen v Avstraliji, ne bodo dosegli prav nikjer, in upravičeno lahko govorimo o svetovni recesiji. Kljub temu, da v začetku letošnjega leta prihajajo nekateri znaki iz finančnih in kapitalskih trgov, da je recesija v ZDA že dosegla najnižjo raven in da se začenja postopna oživitev, razlogov za optimizem še ni. Celo jesen in zimo prihajajo vesti o stečajih najboljših in največjih svetovnih družb. Zagotovo je najhujša vest stečaj ameriškega elektroenergetskega giganta Enron, kjer je izgubilo zaposlitev deset tisoče ljudi. Gre za največji stečaj v ZDA in ima mnogo globlje vzroke kot je zgolj sedanja svetovna recesija in bo imel mnogo širše posledice, kot je zgolj stečaj. Tragedija zaposlenih ni le v izgubi službe, temveč tudi v tem, da so izgubili celotne prihranke na pokojninskih računih, kamor so vlagali dele svojih plač, ki jih je delodajalec nakazoval v obliki delnic Enrona. Mnogo ljudi je tako izgubila tudi pokojnine, ker so delnice Enrona povsem brez vsake tržne vrednosti...
Zagotovo je zgovoren tudi zadnji primer krize v ameriškem avtomobilskem gigantu Ford, ki je za General Motors drugi največji proizvajalec avtomobilov v ZDA. Ford je že imel težave v Evropi, kjer je moral zapreti pet od enajstih tovarn, v katerih je službo izgubilo 30 tisoč ljudi. Ta teden lahko pričakujemo objavo podatkov o izgubi na ameriškem trgu, prvo po letu 1992 in po lanskoletnem dobičku v višini 8,2 milijarde dolarjev. Analitiki pričakujejo, da bo moral Ford odpustiti nad 20 tisoč ljudi. Presenetljivo je, da avtomobilska industrija v ZDA ni v krizi in da so ameriški prodajalci v lanskem letu prodali kar 17,2 milijonov avtomobilov, kar je drugi najboljši prodajni dosežek vseh časov. Težave Forda so predvsem v nekaterih napakah pri konstrukciji in proizvodnji vozil, zato je moral v začetku lanskega leta kar petkrat poklicati lastnike nekaterih tipov vozil na odprave napak. Ostali ameriški proizvajalci avtomobilov se bojijo, da so sedanji dobri prodajni rezultati tudi posledica obsežne domače oglaševalske kampanje, ki je temeljila na bojazni o izgubi zaupanja kupcev avtomobilov, po 11. septembru, »Keep America Rolling«, in da se bo sedanje ugodno stanje na trgu poznalo v prvem kvartalu letošnjega leta. Kriza na evropskem trgu avtomobilov ni prizadela zgolj Ford temveč tudi Fiat, ki bo moral zapreti kar 18 svojih tovarn in odpustiti kar 6 tisoč ljudi.
Krizi v industriji telekomunikacij se širi tudi v tranzicijske države. Telekomunikacja Polska je objavila potrebo po zmanjšanje števila zaposlenih za 12,000, kar predstavlja 20 odstotkov celotne delovne sile, v letošnjem letu. Francoski Telekom, ki je lansko leto kupil od poljske vlade 35 odstotni delež bivšega državnega monopolista, se je dogovoril z vplivnimi sindikati, da bo preložil odpuščanje za štiri leta.
Evropa se sooča z odpuščanjem tudi v bančništvu in financah. Deutsche Bank se je odzvala na neprestano gospodarsko negotovostjo z zmanjšanjem zaposlenih za 2100 bančnikov. Ta proces pa zagotovo čaka tudi slovenske banke. Dejstvo je, da s privatizacijo državnega premoženja lahko pričakujemo proces prestrukturiranja nekaterih sektorjev, ki se sedaj še niso soočili s pravo konkurenco. Tudi brez posebno globoke recesije lahko tudi doma pričakujemo največji porast brezposelnosti v bančništvu in zavarovalništvu. Ostali sektorji se bodo mnogo lažje prilagajali recesiji kot finančni, čeprav tudi nekaterim sektorjem realnega gospodarstva grozi novo odpuščanjem ljudi, čeprav smo upali, da je masovnega odpuščanje zvečine že konec. Očitno sta sedaj na vrsti tudi tekstilna in usnjarska industrija, kjer se je dokončno potrdilo, da država s svojimi državnimi pomočmi zgolj odlaša probleme, kupuje socialni mir in manjša konkurenčnost ostalega gospodarstva, ker ga po nepotrebnem fiskalno preobremenjuje. Gre za posledice zmanjšanja naročil na evropskih trgih, kjer pada povpraševanje zaradi številnih stečajev, povečevanja brezposelnosti ter neugodnih gospodarskih pričakovanj.
Dobro bi bilo, da bi slovenski analitiki ponovno preučili napovedi gospodarske rasti za prihodnji dve leti, ki so zagotovo preveč optimistične, predvsem zaradi pritiska vlade ob sprejemanju državnega proračuna. Največji nesmisel bi bil, če bi se, zaradi recesije, začelo nepotrebno zadolževanje države, kar bi še povečalo krizo javnih financ.
