Dom davčnih utajevalcev: v tej hiši 'deluje' 18.000 podjetij

Kajmanski otoki bi lahko sloveli po naravnih lepotah. Če ne bi imeli ene najbolj ohlapnih davčnih zakonodaj na planetu.

Tako je na britanskem čezmorskem ozemlju, kjer je le približno 56.000 prebivalcev, registriranih kar 92.664 podjetij, 10.841 hedge skladov in 226 bank. Raj za tiste, ki se izogibajo plačevanju davkov, ali za tiste, ki ne želijo, da drugi vedo, koliko imajo pod palcem. Med slednimi so tudi mafijci, diktatorji, tihotapci drog in orožja ...

In to je South Church Street 335, kjer stoji 'Ugland House'. S palmami obdana poslovna stavba ima pet nadstropij, v njej pa je po poročilu ameriških oblasti registriranih 18.000 podjetij. A tega na prvi pogled ni mogoče razbrati. Nobenih napisov, nobenih poštnih nabiralnikov. Skozi močna rjava vrata je mogoče videti le sprejemnico iz črnega marmorja in z usnjenimi fotelji.

Za ameriškega predsednika Baracka Obamo je hiša vir vsega zla. "Ali je to največja stavba na svetu, da gre vanjo toliko podjetij, ali pa tam nekdo utajuje davke!" je rohnel pred časom.

Iz velikosti hiše je precej jasno, da prej drugo kot prvo. V davčnih oazah, kot so Kajmanski otoki, sicer bogataši kopičijo svoje premoženje, medtem ko davkoplačevalci rešujejo državne blagajne, ki so jih pogosto pomagali opustošiti prav ti bogataši. Anonimnost je zagotovljena, bolj ali manj težko prigaranega ali ukradenega denarja pa ne klestijo davki. V davčnih oazah je tako varno pospravljenih vsaj 25 milijard evrov.

Zaposleni v hiši Ugland, ki je sicer dom odvetniške družbe Maples and Calder, o svojem delu, ki večinoma obsega skrb za to, da premoženje strank ostane skrito pred domačimi davčnimi inšpekcijami, zunaj stavbe ne govorijo. Se pa pogosto srečujejo v restavraciji The Wharf, kjer za vrček piva plačajo 25 evrov.

Bolj zgovoren je Gary Bodden. 55-letni domačin, ki že 19 let nasproti hiše Ugland vodi restavracijo Paradise Seaside Grill. Poslovno z njo ni povezan, denar služi s turisti, ki prihajajo na otok. Lani jih je bilo 1,4 milijona.

Novinarji, ki hodijo na ogled "hiše zla", mu gredo na živce. "Posli, ki se dogajajo tam notri, so zakoniti. Preden Evropejci in Američani kričijo, da smo mi vsega krivi, bi morali počistiti z lastno finančno krizo in z domačimi predpisi. Ko bi imeli doma vse urejeno, ljudje denarja ne bi nosili v tujino!" je prepričan. Očitno se torej rešitev skriva v opustitvi nadzora nad izvorom premoženja in ukinitvi davkov. Za bogate, seveda.