Kitajcem, vsaj tistim bogatim, gre vse bolje. Dokaz? Hotel Burj Al Arab v Dubaju. Opremljen z najdražjimi materiali, ki petičnim gostom ponujajo največje mogoče zadovoljstvo. Razkošje ni poceni. Nočitev stane 2400 evrov. Če želite le večerjo, je treba, še preden dobite mizo, položiti visoko "varščino", ki dokazuje vaše finančne zmožnosti.
Pred tremi leti so tam Kitajci predstavljali okoli štiri odstotke gostov. Danes jih je tretjina, hotel uporabljajo kot kraj, kamor iz Pekinga pripeljejo prijatelje na zabavo.

Armada Kitajcev med najbogatejšimi Zemljani je tako dokaz, da kitajska ekonomija ni le v vzponu, ampak na osvajalskem pohodu. Destinacija? Svet!
Kako deluje njihovo "prevzemanje" sveta pa na lastnem primeru opisujejo Britanci. Ko se iz velikih projektov umaknejo evropski ali ameriški partnerji, vskočijo Kitajci. Zadnji tak primer je britanski energetski projekt, v sklopu katerega naj bi v Somersetu, Sizewellu in Suffolku zgradili novo generacijo jedrskih elektrarn. Ko je gigant Centrica umaknil svoj 20-odstotni lastniški delež, so zanimanje pokazali v Pekingu. Projekt bo tako najverjetneje šel v roke kitajske državne družbe za jedrsko energijo Guangdong.
Vse to uspeva državi, ki je še pred manj kot 40 leti veljala za izolirano, paranoidno, polno lačnih kmetov.
Analitiki menijo, da kitajski osvajalski pohod prihaja v novo fazo. Iz rasti na domačem trgu v osvajanje zahodnih trgov.
Številke so zgovorne. V zadnjem desetletju je Kitajska trgovinsko izmenjavo s preostalim svetom povečala za kar šestkrat – s 376 milijard evrov v letu 2001 na 2,2 bilijona evrov v letu 2010.
Od leta 2005 so kitajska podjetja po svetu investirala 380 milijard evrov, večino v razvijajočem svetu. Peking je Svetovno banko prehitel kot največji posojilodajalec na svetu. S tem je Kitajska okrepila tudi svojo diplomatsko in politično moč in družbi "Kitajska d. o. o." dala moč, da se po hitrem postopku reši konkurentov.
Številni analitiki zato menijo, da se podoba sveta v prihodnje ne bo krojila v Londonu, Washingtonu ali Moskvi, ampak kar v Pekingu. Tiger se ne opoteka več, kremplji so iztegnjeni in ostro nabrušeni, je razmere slikovito opisal eden izmed analitikov.
In cilj po mnenju Kitajcev opravičuje sredstva. Da njihove poti do uspeha v očeh zahodnega sveta niso vedno zakonite ali moralno poštene, meni tudi direktor Googla Eric Schmidt, ki je Kitajsko opisal kot "najbolj prefinjenega in učinkovitega hekerja", ki z napadi na tuja podjetja krade podatke in uničuje konkurenco.
A sporne metode niso na delu le v virtualnem, ampak tudi resničnem svetu, pravita španska novinarja Juan Pablo Cardenal in Heriberto Araujo, ki sta o ceni kitajskega vzpona objavila knjigo La silenciosa conquista China, ki je pred kratkim izšla tudi v angleščini. Kitajski blišč je zgrajen na bedi, korupciji in izkoriščanju, pravita.

Med pripravo knjige sta potovala v nekatere najrevnejše države tretjega sveta – v Afriko, Azijo in Južno Ameriko. Povsod sta našla velika kitajska državna podjetja, ki v navezi s podkupljenimi oblastmi ropajo naravna bogastva, kot so minerali, žlahtne kovine, ali energente ter s tem hranijo domač uspeh, že tako revne države pa pustijo še bolj opustošene.
Običajen trik, ki jim omogoči vstop v državo, je obljuba, da bodo gradili infrastrukturo. Domačini tako običajno dobijo kakšno cesto, nogometni stadion, lokalni oblastniki kakšno lepo hišo, vse to pa je v finančnem smislu drobiž v primerjavi s tem, kar iz države odnesejo.
Noči v hotelu za 2400 evrov so plačane z znojem izkoriščanih delavcev, sta še ugotovila novinarja, ki sta v Himalaji našla, kot sta kraj sama poimenovala – pekel. 100.000 mladih moških, ki brskajo po kamenju in iščejo surovine za kitajsko draguljarsko industrijo, ki je v navezi z vojaškim režimom v Burmi.
Delajo dneve in noči. Grozijo jim plazovi, poplave, veliko jih ostane brez rok ali nog. Napore, poniževanje, lakoto in ostalo bedo prenašajo po zaslugi heroina in opija, ki jim ga pošiljajo kitajski šefi. Vrednost droge pa odštejejo od plače, ki jo zato pogosto niti ni treba plačati.
Še huje pa je, da kar koli najdejo, gre naravnost na Kitajsko. Na območjih, ki jih izkoriščajo, ne gradijo obratov, ne vzpodbujajo lokalne gospodarske rasti. Ko bodo odšli, bo tako za njimi ostala le luknja v zemlji.

V zameno so tudi v Afriki obljubili ceste, železnice, bolnišnice, univerze in letališča. Na videz odličen posel, ki zadovolji vse strani. Težava je le, da bodo v našteto investirali okoli 4 milijarde evrov, rudarjenje pa jim bo prineslo okoli 80 milijard evrov. Kako bodo bolnišnične in univerzitetne stavbe pomagale državi, ki nima ne zdravnikov ne visokošolskih učiteljev, pa tudi ni znano, saj tega dela pomoči ni zagotovil še nihče.
Kitajska tudi nima nobenih moralnih zadržkov, ko gre za trgovanje z državami, za katere velja embargo mednarodne skupnosti. Kitajska tako postaja največji trgovinski partner Irana z letno trgovinsko menjavo v višini 25 milijard evrov. Prav mednarodne sankcije pa so posel z nafto bogato državo še olajšale, saj so prišli na prazno igrišče, kjer nasprotnikov skoraj ni.
Kitajske posle lajša tudi dejstvo, da njihovih poslovnežev ne skrbijo škodljivi vplivi njihovega početja na okolje in ljudi. Če za tuje investitorje, ki želijo v državah tretjega sveta na primer graditi jez, velja, da preučijo vplive na okolje, kmetijstvo, lokalne prebivalce in običajno poskrbijo za zaščito kulturnozgodovinskih znamenitosti, Kitajcev to ne skrbi. Tuja opozorila pa preprosto preslišijo.
Na drugi strani pa analitiki opozarjajo, da se preostali svet preveč navdušuje nad kitajskim denarjem in premalo ščiti lastne interese. Ko se pojavijo kitajski investitorji z žepi, v katerih nikoli ne zmanjka denarja, le malokdo postavlja vprašanja.
Za Kitajce pa velja, da za vstop v državo, ki jo vidijo kot potencialni trg, vsaj na začetku raje plačajo tudi kakšen evro več in mislijo na nadaljnje koristi.

Gospodarska kriza, ki pesti Evropo, jih gre pri tem še kako na roko. Ta del sveta jim je še posebej všeč, ker lahko svoje izdelke, običajno ocenjene kot cenene, pomešajo s prestižem, ki ga v primerjavi z oznako "Made in China", predstavlja na primer oznaka "Made in Italy", ko gre za oblačila. V tej državi so tako kupili že več tekstilnih podjetij.
Kitajska je na vrhu največjih tujih investitorjev v Nemčiji zamenjala ZDA, kitajska državna družba je v Grčiji prevzela upravljanje pirejskega pristanišča. Kitajce zanimajo predvsem strateške naložbe, kot so upravljanje energetskih, infrastrukturnih in telekomunikacijskih področji.
Mnogi sicer menijo, da bo Kitajska sčasoma dosegla točko, ko svoje moči ne bo več širila z jekleno pestjo, kot to počne v državah tretjega sveta, postala naj bi bolj demokratična, odprta, kar naj bi se poznalo v načinu delovanja Kitajcev v tujini. Trenutne izkušnje na takšno spremembo še ne kažejo.
KOMENTARJI (52)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.