Danes: psihično zlomljeni, izgoreli, a še vedno revni. Jutri - štiridnevni delovnik?

Globalizacija 4.0., o kateri te dni govorijo na forumu v Davosu, mora rešiti vprašanja neenakosti in postaviti temelje vzdržne ekonomije, so prepričani govorci. Sicer bo "osem sovražnikov", kot pravi  strokovnjak Guy Standing, nepovratno ogrozilo ekonomski sistem, s tem pa v beg pognalo milijone ljudi.

"Sistem, ki je bil postavljen po drugi svetovni vojn, je zlomljen in ogroža sistem tržne ekonomije," meni Standing v svojem prispevku za forum v Davosu. "Tradicionalna orodja za razporejanje bogastva kot so davki in delovna zakonodaja pa več niso učinkovita," je prepričan.

Prepričan je, da potrebujemo sistem prerazporejanja bogastva za 21. stoletje, ki pa se bo po njegovem moral spopasti z "osmimi sovražniki".

Prvi "sovražnik" je po njegovem neenakost. Zadnje poročilo o neenakosti pravi, da so svetovni milijarderji vsak dan bogatejši za 2,17 milijarde evrov. Najrevnejši del svetovne populacije pa je vsak dan revnejši. Oxfamovo poročilo pravi, da je zdaj na svetu rekordnih 2208 milijarderjev, ki si lastijo več svetovnega bogastva kot kdajkoli prej, od globalne finančne krize pred desetimi leti se je število milijarderjev skoraj podvojilo. 26 najbogatejših posameznikov v lanskem letu ima pod palcem vrtoglavih 1,22 bilijona evrov. Toliko kot 3,8 milijarde najrevnejših ljudi skupaj. Vprašanje slabega razporejanja bogastva je tako še kako na mestu. Analitiki pravijo, da bi, če bi najbogatejši odstotek ljudi plačeval le 0,5 odstotka več davka na premoženje, zbrali več denarja, kot potrebujemo za šolanje 262 milijonov otrok in zagotovimo zdravstveno oskrbo za 3,3 milijona ljudi, so med drugim ocenili v poročilu. A zanimivo - najvišje obdavčitve osebnega prihodka v razvitih državah so padle z 62 odstotkov v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja na le 38 odstotkov v letu 2013. Povprečna višina obdavčitve v revnih deželah pa je okoli 28 odstotkov.

Tretji "sovražnik" je zadolženost. Ljudje se utapljajo v neplačanih posojilih, položnicah, številni imajo težave z upravljanjem svojih prihodkov. Pogosto ne zato, ker prihodkov ne bi imeli, ampak zaradi slabe finančne pismenosti, še posebej pri ljudeh, ki teh izkušenj nimajo iz primarne družine ali so te izkušnje slabe.

Četrti "sovražnik" je stres. Svetu grozi pandemija depresije, psihičnih težav, samomorilnih teženj in podobnih motenj, ki so povezane z življenjem v negotovem, povezanem svetu, kjer je težko uskladiti lastna pričakovanja, zunanje pritiske in osebno realnost. Strokovnjaki so prepričani, da pri mnogih stres povzroča zgolj dejstvo, da imajo občutek, da vse, kar ponuja potrošniški svet, lahko gledajo le od daleč in pri tem ne morejo sodelovati. Še posebej zapletena je situacija za posameznike, ki se identificirajo s potrošniško kulturo in na sledenje trendom vežejo svojo lastno identiteto.

Peti "sovražnik" je naraščajoči prekariat, milijoni ljudi, katerih življenjska realnost je nestabilno delovno razmerje, preslabo plačano delo, seštevanje delovnih ur in upanje, da se bo do konca meseca nabralo dovolj za osnovno preživetje. Socialna varnost pri tem ostajajo oddaljene sanje.

Šesti "sovražnik" je robotizacija. Trenutno se populacija večinoma deli na tehnološke entuziaste in na tehnološke pesimiste. Realisti pa medtem opozarjajo, da robotizacija sicer je dejstvo, da pa se bo, brez jasnega načrta, sprevrgla v veliko težavo, ki bi lahko v beg pognala milijone, ki v robotiziranih delih sveta enostavno ne bodo našli nobenega dela, s katerim bi preživeli družine.

Sedmi "sovražnik" so klimatske spremembe, ki kličejo po spremembah v globalnem gospodarstvu, odnosu do potrošništva, ki ustvarja gore odpadkov.

Osmi "sovražnik" pa naj bi bil populizem, ki se napaja iz že naštetih težav ljudi – negotovosti, stresa in strahu. Ponuja pogosto neracionalne instant rešitve, slika napačne sovražnike, na kocko postavlja demokracijo in globalizacijo slika kot sovražnika "malega človeka". "Ampak populisti pogosto zamenjujejo globalizacijo in globalizem. Globalizacija je fenomen, ki ga poganjajo tehnologija, gibanje idej, ljudi in stvari. Globalizem pa je ideologija, ki kot prioriteto postavlja neoliberalni red - nad nacionalne interese. Nihče ne more zanikati, da živimo v globaliziranem svetu. In tega ne bi smeli spreminjati. Bi se pa morali pogovoriti o tem, ali bi morale biti vse naše politike plod globalizma," pravi Klaus Schwab, šef foruma v Davosu. Sam sicer ocenjuje, da je namesto vračanja k nacionalizmu in protekcionizmu potreben nov globalni dogovor: "Če nam to ne bo uspelo, lahko na koncu tvegamo zlom demokracije."

Magična rešitev – univerzalni temeljni dohodek?

Standing pa rešitev vidi v uvedni univerzalnega temeljnega dohodka, ki bi ljudem dal osnovno varnost, s tem znižal nivo stresa in jim omogočil, da se ukvarjajo s stvarmi, ki jih veselijo.

Prepričan je tudi, da bi se na ta način svet lahko obrnil od množične proizvodnje, potrošništva in nato obremenjevanja okolja z odpadki, k družbi, kjer glavna valuta ni denar in materialne vrednote niso stvari, ampak ljudje. 

Socialna varnost v 21. stoletju – pet korakov

Da vse skupaj ni tako enostavno, ampak so potrebne bolj kompleksne rešitve, pa meni Saadia Zahidi, vodja newyorškega Centra za novo ekonomijo in družbo. "Ekonomija se še nikoli ni razvijala tako hitro, še nikoli niso bile razlike med njenimi zmagovalci in poraženci tako očitne. Veliko nezadovoljstvo ljudi zato ni presenetljivo," meni Zahidijeva.

Medtem ko so številne ekonomije na eni strani po zaslugi hitrega napredka v zadnjih letih v žep pospravile ogromne količine denarja, je na drugi strani skoraj izginil njihov srednji razred, rezultat je ogromna razlika v rasti produktivnosti in rasti plač.

Eden od glavnih pogojev, da ljudje zaupajo sistemu, je, da imajo občutek, da bo življenje šlo na bolje, ne na slabše. Težava pa je, da napovedi v povezavi s četrto indistrijsko revolucijo in globalizacijo 4.0., puščajo odprtih več vprašanj kot jih zapirajo, iz negotovosti pa se napaja populizem. Zahidijeva meni, da je zato, ko gre za vprašanje, kako bosta naprej sobivali ekonomija in družba, najpomembneje, da se čim pred sestavi družbena pogodba, ki bo odgovarjala na vprašanje, kako ljudem povrniti osnovno ekonomsko varnost in vero v skupen cilj.  Ali drugače – kako doseči, da bo tehnologija pomagala ljudem in gospodarstvu, ne pa ustvarjala še večjega razdora in ustvarjala še večje neenakosti.

Po mnenju Zahidijeve bi to lahko dosegli v petih korakih.

1. Izboljšati in prilagoditi obstoječe sisteme.

2. Razviti nove načine merjenja vpliva tržne koncentracije.

3. Uporabiti tehnologijo, da se zmanjšajo ovire pri dostopnosti priložnosti.

4. Ustvarjati nove alternative.

5. Reforma regulativnih okvirjev.

"V času, ko se zaradi tehnološkega razvoja svet odmika od tega, da izdelke in storitve zagotavljajo ljudje, k temu, da jih zagotavljajo roboti, algoritmi in umetna inteligenca, je potrebno zavedanje, da mora biti prehod izveden skrbno, sicer tvegamo nov razcvet neenakosti," meni Zahidijeva. Predlaga ustvarjanje novih zaposlitvenih priložnosti preko informacijske tehnologije, zelene energije, izobraževanja in nege. Prepričana je tudi, da potrebujemo nov način socialnega mreženja, ki bi ljudem omogočal, da se v družbi počutijo precej bolj varne. Kot zadnji korak vidi tudi možnost uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka in univerzalno zagotavljanje določenih storitev.

Prav tako pa bi lahko ljudi razbremenili, če bi uvedli štiri dni dolg delovni teden. Tako pa meni specialist za digitalno ekonomijo Ross Chainey. "To ne bi koristilo le delavcem, ampak tudi delodajalcem."

"Poskusi kažejo, da so ljudje, ko jim znižate število delovnih ur, bolj osredotočeni, učinkoviti, učinek njihovega dela je povsem enak kot če se na delovnem mestu zadržujejo dlje. Prav tako so bolj lojalni organizaciji, pri kateri imajo občutek, da skrbi tudi za njihovo življenje izven službe," temu pritrjuje ameriški psiholog Adam Grant.

Ideja sicer ni nova, pojavljati se je začela že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Še prej, v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, pa je tudi nekaj velikih industrialcev ugotovilo, da se jim izplača, če ljudem pustijo več prostega časa. Tako je Henry Ford ugotovil, da je za produktivnost bolje, če njegovi delavci delajo 40, namesto 60 ur na teden.

Študije na primeru podjetij, ki so se že odločila za štiri dni dolg delovni teden, opažajo, da delavci poročajo, da občutijo manj stresa, prav tako naj bi bili za petino bolj produktivni.

Globalna ekonomija na prelomnici

Ekonomski sistem je na prelomnici, so jasni razpravljavci v Davosu. Tako zaradi vse večjega nezaupanja ljudi v obstoječi ekonomski sistem kot zunanjih velikih groženj kot so klimatske spremembe. "Klimatske spremembe imajo ogromen vpliv na ekonomijo. Če se temperatura dvogne za 2,5 stopinje, to z globalnega BDP odnese 15 odtotkov. Tri stopinje pomenijo, da izgubimo četrtino globalnega BDP, posledic, ki bi jih to imelo v praksi, si ne želimo  niti predstavljati," je na panelni razpravi dejala prva dama Svetovne banke Kristalina Georgieva.

"Če vam govorijo, da je prehod na zeleno gospodarstvo slab, vam lažejo," je še dejala Georgieva. In nanizala nekaj številk: "Iz naslova obnovljive energije, nove mobilnosti in nizkoenergijskih stavb je bilo v zadnjem obsobju ustvarjenih 26 milijard dolarjev, ustvarjenih je bilo 65 milijonov delovnih mest."

A če so govorci kot metode za bolj proti neenakosti večinoma našteli še več inovativnosti, je Lesetja Kganyago, bančni guverner z afriškega kontinenta, izpostavil, da je najprej potrebno svet spet narediti bolj povezan. "So izzvi, ki se jih ločeno ni mogoče lotiti, med njimi so klimatske spremembe. Imamo globalno ekonomijo, nimamo globalne vlade. Domače odločitve morajo biti sprejete na domači ravni, ampak če imate vlado, ki ne podpra globalne ureditve, imate težave in grožnjo mednarodnim sporazumom."

Četrta družbena revolucija?

Spremembe bodo učinkovite le, če se ne bo spreminjal le ekonomski sistem, ampak se bo spreminjala tudi družba, pravijo strokovnjaki, ki govorijo o vzporedni četrti socialni revoluciji.

Sistemi socialne države, ki so delovali desetletja po drugi svetovni vojni, danes ne delujejo, posledica pa so prazne javne blagajne – na primer pokojninska in zdravstvena, so opozorili strokovnjaki, ki menijo, da mora država igrati ključno vlogo pri "novi arhitekturi" sveta.

 "Učiti se moramo na nov način, potrebujemo sistem, ki bo postavljen okoli osnovnih potrebnih veščin. Neenakost ni izključno posledica denarja, je posledica tega, s koliko znanja in veščinami kdo razpolaga. In to je tisto, česar današnji sistem ne vidi," meni Hilary Cottam iz Centra za četrto družbeno revolucijo.