Črni trg: ko je birokracije enostavno preveč!

Ocene o obsegu sive ekonomije v Sloveniji so različne: raztezajo se od slabih 8 pa vse do 25 ali celo 27 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP), kar v številkah pomeni okoli tri milijarde evrov. Do razlik pri določanju obsega prihaja zaradi različnih metodologij, vsekakor pa je ne glede na to, katera številka je na koncu tista prava, delež sive ekonomije v Sloveniji zelo visok. Po podatkih statističnega urada gre pri tem v 93 odstotkih za neplačevanje ali neizdajanje računov, torej za sfero davčnih utaj, zato so ukrepi vlade za finančni nadzor še kako pomembni. Delo na črno posamezniku namreč ne nudi nikakršnih pravic iz socialnega zavarovanja, hkrati pa povzroča nelojalno konkurenco delodajalcu, ki se drži predpisanih pravil in zakonov.

A ob tem se je potrebno vprašati, zakaj se posameznik sploh odloči za vstop v svet nelegalne ekonomije. Vzroki za razvoj črnega trga (poleg hlepenja po višjem zaslužku, seveda) so visoki davki, neučinkovita regulacija s strani države, geografska lega, slabo organiziran nadzor nad kršitvami, neurejena zakonodaja in visoka stopnja korupcije, prav tako pa tudi  nepredvidljiva davčna politika ter pomanjkanje strategije za boj proti sivi ekonomiji. Vse našteto pomeni padec legalnega in razmah črnega trga. Potrošniki namreč niso pripravljeni plačevati previsokih cen za legalne izdelke, temveč raje posežejo po nelegalnih.

Z vrednotnicami v boj proti delu na črno

Da bi omejila delo na črno, je slovenska vlada leta 2015 vpeljala vrednotnice - dopolnitev sistema osebnega dopolnilnega dela. Ta za vse, ki občasno opravljajo dela, kot so čiščenje stanovanj, varstvo otrok, inštrukcije, nabiranje gob in druga osebna dopolnilna dela, ki so jih prej opravljali na črno, omogoča, da se prijavijo in delo opravljajo uradno, torej legalno. Naročnik lahko iz Ajpesove evidence izbere izvajalca in mu enkrat mesečno prek e-uprave vplača vrednotnico. Gre za devet evrov na mesec - sedem evrov za pokojninsko in dva evra za zdravstveno zavarovanje.

Uvedba vrednotnic naj bi bila sicer spodbuda, od katere si je ministrstvo za delo obetalo, da bo zajezila delo na črno, ki je pri teh vrstah del močno razširjeno. A vrednotnice še zdaleč niso uresničile predhodnih optimističnih napovedi. Država je z njihovim izdajanjem namesto načrtovanih 1,9 milijona evrov na leto v prvih 20 mesecih zaslužila le dobrih 300.000 evrov. Podatki ministrstva za delo kažejo, da obseg legalno opravljenega osebnega dopolnilnega dela močno variira. Medtem ko je bilo na primer januarja letos prodanih 5582 vrednotnic, jih je bilo že naslednji mesec le nekaj več kot 1600, kar bi lahko pomenilo, da številni pridobijo vrednotnico zgolj občasno – da upravičijo vpis na seznam izvajalcev, večino del pa še naprej opravijo na črno.

Kaj je kontinuirana dejavnost trgovanja?

Zelo zanimivo področje, ko je govora o črnem trgu ter vmešavanju države v gospodarsko sfero, je tudi regulacija kriptovalut. Države so k definiranju in reguliranju virtualnih valut pristopile na različne načine: nekatere v celoti prepovedujejo trgovanje z njimi, druge uvajajo stroge nadzore, spet tretje jih kar vabijo 'k sebi domov'. V Sloveniji je Ministrstvo za finance dlje časa pravno definiralo, da bitcoin ni ne finančni inštrument ne denarno sredstvo, zato trgovanja s kriptovalutami zaenkrat ni potrebno prijaviti kot dohodek.

A ta definicija se je pred kratkim spremenila in prodaja kriptovalut se smatra kot dejavnost, ki jo je potrebno prijaviti in je obdavčena kot dohodek iz dejavnosti. Pri rudarjenju kriptovalut večjih neznank ni, ni pa jasno, kaj pomeni kontinuirana dejavnost trgovanja - gre za le nekaj transakcij ali za dnevno trgovanje? Vsekakor je po besedah strokovnjakov država precej nepremišljeno posegla v trgovanje z virtualnim denarjem, saj gre za kovance, kupljene z zasebnim denarjem, prihranki, zato bi bilo pametno dobro razmisliti, ali sploh in v kakšni meri je smotrno posegati v tovrstno trgovanje.

Ko država ne uspe slediti napredku ...

Ste že kdaj slišali za delitveno ekonomijo? Kaj pa za Uber ali Airbnb? Termin “delitvena ekonomija” se je pojavil med računalniškimi navdušenci na začetku tega stoletja. Najprej je pomenil brezplačno deljenje večinoma intelektualne lastnine, kasneje pa se je preselil še v gospodarstvo. Danes ga najpogosteje uporabljamo, ko govorimo o delitvi stanovanja in prevozov. Število tistih, ki se ukvarjajo z delitveno ekonomijo v Evropi vsako leto naglo narašča. Gre predvsem za transakcije, ki potekajo po načelu “enak z enakim” (peer-­to-peer), oziroma enega uporabnika spletne platforme z drugim. Ti takšno vrsto služenja denarja uporabljajo namesto redne oblike zaposlitve ali pa da zaslužijo nekaj “za zraven”.

Delitvena ekonomija po poročilih EU dosega med vsemi drugimi viri prihodkov najvišjo rast. Vrednost celotnega sektorja delitvene ekonomije v Evropi dosega 25 milijard evrov, Bruselj pa njegov potencial na stari celini ocenjuje na 500 milijard evrov. Vsekakor imajo takšne spletne platforme pozitivne posledice: ponujajo možnost zaslužka tudi tistim, ki nimajo posebnih znanj ali izobrazbe ter so na “navaden način” težko zaposljivi. Vendar pa s seboj prinašajo tudi nekatere negativne učinke: zakonodaja evropskih, pa tudi drugih držav, le-tem ni prilagojena. Tako nastajajo problemi glede obdavčitve takšne vrste prihodkov, zatakne pa se tudi pri socialnem varstvu, pravicah delavcev ter pri varstvu potrošnikov.

Oddajate stanovanje prek Airbnb? Ste prijavili dohodek?

Oddajate nepremičnino preko spletnega portala Airbnb? Da bi to lahko legalno storili, morate izpolniti kar nekaj pogojev. Airbnb je ena najbolj prepoznavnih platform za oddajanje nepremičnine na svetu, ki je pri nas prisotna tri leta in po podatkih gospodarskega ministrstva hitro raste. "Podatki Airbnb kažejo, da je bilo leta 2015 po Sloveniji 1.400 gostiteljev, leto pozneje pa že 2.900. Po grobih ocenah je povprečen prihodek gostitelja dva tisoč evrov, povprečna doba bivanja pa tri dni, kar je več od povprečja števila nočitev v Sloveniji,” so zapisali na ministrstvu.

Fizične osebe, ki želijo turistom oddati v najem sobo ali stanovanje za kratko časovno obdobje, lahko to dejavnost opravljalo na dva načina, in sicer kot samostojni podjetniki, ki so registrirani za opravljanje gostinske dejavnosti, ali kot registrirani sobodajalci. Kot slednji lahko nepremičnino oddajajo prek airbnb le občasno, skupaj ne več kot pet mesecev v letu, gostom nudijo do 15 ležišč in so vpisani v poslovni register. Registrirani sobodajalec mora dokazati lastninsko ali razpolagalno pravico stanovanja ali hišo, ki jo bo oddala, v večstanovanjski stavbi imeti 75-odstotno soglasje sosedov, urediti stanovanje v skladu s pravili o kategorizaciji, prijaviti goste policiji, voditi je treba evidenco gostov in prijaviti dohodke iz tega naslova.

Zaradi kompleksnosti postopka ni presenetljivo, da se zna kakšen Slovenec odločiti, da takšne vrste prihodkov ne bo prijavljal. Pravzaprav je takšnih kar veliko. V primeru Airbnb po ocenah strokovnjakov kar okrog 80 %. Platforme svojih uporabnikov namreč ne beležijo kot uslužbence, zato njihovih dohodkov same ne prijavljajo, niti ne posredujejo podatkov državnim organom na kakšen drug način.

Nadzor nad delom na črno in nedovoljenim oglaševanjem posameznikov opravlja Furs, ki je lani izrekel za skoraj 300.000 evrov glob zaradi dela na črno in nedovoljenega oglaševanja. Kot najpogostejše kršitve na Fursu ugotavljajo, da sobodajalci ne vložijo davčne napovedi za odmero dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem oziroma dohodka ne napovejo v pravilni višini. Izpostavljajo tudi nepravilnosti glede izdajanja računov, dela na črno in nedovoljenega oglaševanja. A zakaj bi morala država pravzaprav vedeti, da imam v svojem stanovanju, ki sem ga plačal z lastnim, krvavo zasluženim denarjem, goste, ki mi bodo sicer plačali za svoj ‘dopust’, a jih ne vidim kot biznisa?

Težava ni v regulaciji, težava je v tem, kdo jo izvaja!

Privrženci državne regulacije podpornikom prostega trga pogosto pripisujejo težnje po kaotičnosti, češ, trg brez regulacije ne more delovati. Vendar nihče ne pravi, da regulacija na prostem trgu ni potrebna. Vprašanje je le, ali morajo to res biti državni uslužbenci, ali pa so lahko tudi zaposleni v zasebnih podjetjih, ki so usposobljeni za reguliranje in nadzorovanje gospodarstva. Državna regulacija ima namreč kup slabosti, ki se izkristalizirajo zlasti v kriznem obdobju: korupcija na vsakem koraku, nepotizem, klientelizem, prirejanje razpisov, kupovanje opreme in storitev po bistveno previsokih cenah, ipd. Srž problema je monopol takšne ustanove, ter moč države, njenih birokratov, pa tudi zakonodajalca.

Dejansko si lahko brez težav zamislimo okoliščine, kjer tudi funkcijo regulacije opravlja sam prosti trg. Prosto-tržne regulatorne ustanove med seboj tekmujejo za posel, za sabo pa nihče nima moči prisile države. Torej bo pridobivanje poslov odvisno od cene in kvalitete storitev, ter od na prostem trgu pridobljenega ugleda posamezne ustanove. Z ugledom pa vemo, kako je: Za razliko od monopolnega trga, si je potrebno praktično celotno aktivno življenje prizadevati zanj in paziti, da gap o neumnosti ne izgubimo. Že ena sama samcata napaka lahko zadostuje, da je naš ugled mortalno poteptan, pridobiti pa si ga je moč le z dolgotrajnim, trdim, predanim, in korektnim delom.

Regulacija je torej povsem legitimna storitev prostega trga. Težava je v tem, da država po željah posameznih birokratov, ki v njenem imenu regulacijo izvajajo, izkrivlja trg. Položaj regulatorja je tako povsem samoumevno pod konstantno kanonado vseh mogočih lobijev, ki bi si radi na tak način pridobili prednost pred svojimi konkurenti, in so za tako uslugo pripravljeni plačati. Zato so si strokovnjaki načeloma enotni, da ni nikakršne potrebe za vmešavanje države na vse ravni našega življenja. Ob tem opozarjajo, da bi morala biti glavna naloga naslednje vlade ta, da pregledajo ter podrobno uredijo zakonodajo in ljudem ponudijo več svobode. Prepričani so namreč, da se bodo taki ukrepi obrestovali vsem.