Cena prehoda: višji davki ali manj denarja za zdravstvo ali infrastrukturo

O tem, ali je res mogoča hitra energetska tranzicija, so v Davosu razpravljali Lauren Shum, strokovnjakinja za energetiko in zagonska podjetja na področju zelene energije, Men Dellagiovanna, okoljski svetovalec v Davosu, Maarten Wetselaar, glavni izvršni direktor družbe Cepsa, Rania Al-Mashat, egiptovska ministrica za mednarodno sodelovanje, in Ajay Mathur, generalni direktor International Solar Alliance. 

Fragmentiran svet in novi zavezniki: Nimajo energije, ker so jo drago prodali Evropi

Energetska kriza, ki je izbruhnila še posebej po začetku vojne v Ukrajini, je države prizadela na različne načine, je ocenila Al-Mashat: "Povečala se je potreba k premiku k obnovljivim virom, kar je nekoliko zbližalo Afriko in Evropo. Razvijajoči se svet, kjer je več sonca in vetra, pa se na drugi strani sooča z vprašanjem financiranja. O tem je bilo že govora na podnebni konferenci, ampak vprašanje financiranja je res osrednje, če se želimo premakniti naprej."

"Pritisk na energetsko varnost je Evropo prisilil k razmisleku o lastni energetski prihodnosti in kako naj bo bolj avtonomna. Postavljajo se cilji in implementirajo se politike, po katerih naj bi se v Evropi proizvedlo več čiste energije, kot smo načrtovali prej. Tudi ZDA so se lotile investicij v obnovljive vire, zato mislim, da je vsaj kratkoročno dogajanje ustvarilo aktivno okolje. Je pa energetska varnost globalni izziv in v bolj fragmentiranem svetu, ki se nakazuje, je to težje doseči," je ocenil Wetselaar. "Vprašanje je, kako bo Zahod čez 20 let sodeloval s Kitajsko, kako se bo vzpostavilo okolje zaupanja in sodelovanja, da bomo premostili energetsko tranzicijo? Vse skupaj je torej imelo pozitivne kratkoročne učinke, dolgoročni so bolj negotovi."

Težava namreč je, da se je energetski prehod dolgo časa gledalo kot skupni globalni dosežek, ampak očitno je na tem področju več tekmovalnosti. Kitajska išče svoje rešitve, ZDA svoje ... Ker so tudi energetske realnosti po svetu v resnici različne. 

"Dogajanje je energetske izzive postavilo v zavest veliko več ljudi kot kadar koli prej. Vsi se namreč soočamo z višjimi cenami energije. Seveda pa se eni s tem spopadajo težje kot drugi. V večjem delu ZDA se pritožujejo že nad bencinom za šest evrov, medtem ko pa morajo na Aljaski denimo za isto količino plačati 17 evrov, kar je veliko več, treba se je celo odločiti med hrano in gorivom," je poudarila Shum.

Posledice pa ima tudi mrzlično iskanje energentov. "Evropa se je, ko je ugotovila, da ni več ruskega plina, odločila na hitro diverzificirati energetske vire. V tem procesu so naročili LNG iz denimo Pakistana. Po drugi strani pa ne le, da so Pakistan prizadele uničujoče poplave, zdaj nimajo niti energije za lastno porabo, saj jo je Evropa kupila po višji ceni. V bolj fragmentiranem svetu bo torej pomembno, da iščemo zavezništva, bomo pa morali razmišljati tudi o tem, kdo je zaradi tega prizadet," je še dodala Shum.

Nezanesljiva dobavna veriga: 'Izkoristiti moramo priložnost, da več proizvedemo sami'

"Težave so tudi z materiali in delovno silo, kar vpliva na odločitve investitorjev. Kriza je pokazala, kako ključna je varna dobavna veriga. Dokler tega ne rešimo, težko debatiramo o čistem okolju, kot vidite, v Evropi spet uporabljamo premog za proizvodnjo elektrike. Zeleni prehod se je začel že zdavnaj, ampak zdaj nam manjka energije in okolje lahko hitro postane drugotnega pomena. Kriza nam je pokazala, da smo odvisni od tujine, ko gre za nafto in plin, pa tudi, ko gre za dobavno verigo, in to je težava. Izkoristiti moramo priložnost, da več proizvedemo sami," pa je prepričan Dellagiovanna.

Zmagovalci prehoda naj bi bili vsekakor investitorji, da bodo razlike, ko gre za skupnosti po svetu, pa je že jasno. "2021 je globalna solarna industrija obrnila 200 milijard evrov, lani je bilo podobno. Kar hočem reči, je, da se je investicijski cikel kljub vojni nadaljeval. Te investicije je mogoče primerjati z obsegom investicij na vrhuncu razvoja fosilnih goriv. Vse to je krasno, kajne? Seveda. Vendar pa je po drugi strani šlo 74 odstotkov teh investicij v države OECD in na Kitajsko. V Afriko le pet odstotkov. Razlika je res očitna. Poleg tega, da se ukvarjamo z zeleno energijo in energetsko varnostjo, moramo pogledati tudi dostopnost energije," je poudaril Mathur.

Težava, ki jo zaznavajo, je, da se draži plin, s tem se draži energija iz obnovljivih virov, v dobavni verigi pa imamo ozka grla, denimo na Kitajskem, kjer proizvajajo ogromno te opreme. Če želimo več in več solarne energije, moramo poskrbeti za geografsko diverzifikacijo, da uredimo razpoložljivost in cene, še meni Mathur.

'Razumeti moramo, kaj so realni stroški prehoda'

Ko gre za zeleni energetski prehod, se trenutno vrtimo okoli konceptov, kot so hitrost, pravičnost in dostopnost. Potrebna bo tudi velika mera previdnosti, ker gre za gradnjo novega energetskega sistema, ki je hrbtenica gospodarstva. In seveda pomembno vprašanje – kakšna bo cena? V ZDA in tudi Evropi se pristojni zelo trudijo poudarjati prednosti, priložnosti in utišati zaskrbljene glasove. A resničnost je nekoliko drugačna.

"Tveganje je, da vse to ne bo šlo paralelno, ampak eno proti drugemu. Treba je biti bolj previden, kot smo zdaj. Hitra tranzicija ima lahko mnoge posledice. Če na primer vsi nehajo voziti vozila na bencin in preidejo na električna vozila, bi to res pomenilo spremembo, a v resnici so električna vozila še vedno izven cenovnega dosega srednjega razreda. Celo na zahodu, kaj šele drugje. In če bi to zahtevali, bi ustvarili ogromno neenakosti na področju mobilnosti," poudarja Wetselaar.

"Če želite hitro tranzicijo, lahko spregledate pomisleke lokalnih skupnosti do novih vetrnic ali daljnovodov. Toda v demokraciji se lahko zgodi, da boste izgubili volitve, če poteptate želje, morda vam tega enostavno ne bodo pustili storiti. Ko govorimo o hitrosti, je treba torej upoštevati marsikaj. Razumeti moramo, kaj so realni stroški prehoda. To pomeni, da če želimo prepričati skupnost, da dovoli gradnjo vetrne elektrarne, mora od tega nekaj imeti. Če želite, da nižji razred vozi električne avtomobile, bodo potrebne subvencije, in če želite v Afriki pospešiti zeleni prehod, morate zagotoviti denar," je opozoril.

"Med politiki je zelo nepriljubljeno sporočilo, da bo treba sklepati kompromise. Ni načina, da imamo hitro tranzicijo, vse ostalo pa ostane, kot je. Treba bo dati denar na kup ali ga zbrati, morda z višjimi davki, da jo bomo financirali. Drži pa, da je težko poslati takšno sporočilo, potem pa biti ponovno izvoljen, ker to pogosto pomeni, da bodo davki višji ali pa bo manj denarja za zdravstvo ali infrastrukturo. To so težka politična sporočila, ampak če se tega ne bomo lotili, kot je treba, potem mislim, da se bo hitra tranzicija upočasnila, ker ne bo poštena," je še dodal Wetselaar.

Kapitalizem je težave ustvaril, jih res lahko tudi reši? Kakšna naj bo vloga krožnega gospodarstva?

Al-Mashat pa je opozorila, da tisti, ki onesnažujejo najmanj, najbolj trpijo. "Države v razvoju so najbolj prizadete zaradi klimatskih sprememb, niso pa povzročile klimatskih sprememb." Opozorila je, da so države, ki zdaj potrebujejo investicije v vire energije, med investitorji pogosto videne kot bolj tvegane, zato se potrebuje mešani kapital, da bo financiranje vzdržno in trajno. "Ključno pa je, da o okolju in razvoju razmišljamo v istem stavku. Da torej nimamo okoljskih projektov zaradi globalnega pritiska, ampak lastne ekonomije. Ta koncept mora biti ponotranjen v razvojnih strategijah držav."

Shum pa opozarja, da se je, ko govorimo o hitri tranziciji, treba vprašati, komu je ta hitra tranzicija namenjena? Namreč, kot poudarja, ključno je, da bo poštena. Izpostavila je, da ne gre le za vprašanje industrijsko razvitih in držav v razvoju, ampak imamo tudi znotraj razvitih držav ljudi, ki živijo na degeneriranih območjih – pa degradacije niso povzročili sami, niso zapravili dobička, ki je bil s tem ustvarjen, plačali pa naj bi posledice.

Ko gre za vlaganja, je po njenem treba ločiti med blaženjem posledic klimatskih sprememb in prilagoditvami. Dejala je, da je razviti svet manj izpostavljen vplivu klimatskih sprememb, zato se bolj osredotoča na blažitve, pri čemer so prilagoditve v svetu v razvoju še bolj ključne. "Na te prilagoditve morajo biti pozorni tudi investitorji, saj je tukaj ogromen potencial, naložbe bodo v višini milijard in milijard evrov. Priložnost je trenutno torej v državah v razvoju, ampak če smo pošteni, bo denar še vedno tekel v razvite države, ker bodo tam naložbe prinesle več."

"Vprašanje je torej, ali uporabljamo prava orodja za naslovitev klimatske krize. Govorimo o financiranju, investicijah in ustvarjanju trgov. Vse to so orodja kapitalizma in vprašanje je, če so to prava orodja. Kajti kaj je ustvarilo klimatske spremembe? Kapitalizem, njegova potreba za rast in izkoriščanje virov," je opozorila.

Izpostavila je tudi davek ustvarjanja novih tehnologij. "Katere vire vse bomo morali izkoristiti, da ustvarimo nove tehnologije? Potrebujemo veliko litija. Kar nekaj ga je v Čilu, ampak izkopavanja so domačinom onesnažila vodo. V Kongu je huda kriza človekovih pravic zaradi pridobivanja kobalta. Mislim, da energetsko krizo pretvarjamo v krizo izkoriščanja virov, če se ne zavedamo omejitev."

"Kapitalizem je res najboljši ekonomski sistem, ki smo ga ustvarili doslej, treba pa se je zavedati njegovih omejitev in vseh spodrsljajev – od zdravstva do medijev, kjer je senzacionalizem posledica tekmovanja med njimi. Nekako bi ga morali reformirati. Mislim, da v tem trenutku nihče ne ve, kako, bi pa morali o tem razpravljati, morda o tem, kako rasti brez dodatnega izkoriščanja," še poudarja Shum.

"Če v kapitalizem vključimo krožno ekonomijo, bi morali doseči veliko. Potem ne bom imel nič proti, če nekdo vsak teden kupi nov telefon, če vem, da je sestavljen iz recikliranih elementov. Krožna ekonomija nikakor ne nasprotuje kapitalizmu," pa je kot možno rešitev navedel Wetselaar.

"Nobenega dvoma ni, da nas elementi, ki jih potrebuje zelena energija, morajo skrbeti. Osredotočiti se moramo na tehnologije, ki teh elementov ne porabljajo in ravno to je lahko prednost tako široke tehnološke revolucije. Osredotočiti se moramo tudi na hrambo pridobljene energije," pa je poudaril Mathur. S tem se je strinjal tudi Dellagiovanna: "Resnično je ključno, da ogromno vložimo v tehnologije, ki bi omogočile shranjevanje pridobljene energije. Veliko energije iz obnovljivih virov lahko proizvedemo poleti, a največ energije potrebujemo pozimi."