Če si ogledate oblačila, ki jih imate na sebi, je ogromna verjetnost, da so izdelana predvsem iz bombaža.
Pred devetnajstim stoletjem je bil v bombažna oblačila oblečen le redkokateri Evropejec. Na stari celini sta za izdelavo oblačil takrat prednjačila lan in volna. A ko so Evropejci spoznali bombaž, so ugotovili, da je prijeten za nošenje in enostaven za čiščenje. S tem pa se je začelo množično povpraševanje po njem.
Afrika, Azija, Latinska Amerika – območja, na katerih je bombaž že bil osnova za izdelavo oblačil, so ga začele množično izvažati, s tem pa se je začela plesti dolga nit, ki ima na eni strani reveže, na drugi pa bogataše.
Tako nekako zgodovino bombaža razlaga avtor knjige Bombažni imperij Sven Beckert, ki si je za leta 2014 izdano delo prislužil celo nominacijo za Pulitzerjevo nagrado.
Surovina, na kateri so se učili izkoriščanja
Beckert trdi, da je bombaž surovina, ki je začela ekonomijo suženjstva in začrtala položaj ZDA v globalni ekonomiji. "V času ameriške državljanske vojne je bombaž predstavljal 60 odstotkov ameriškega izvoza. Bil je najpomembnejša surovina industrije 19. stoletja, njegovo vlogo je mogoče primerjati z vlogo nafte v dokončnem razvoju kapitalizma v 20. stoletju," je razložil za csmonitor.com.
Bil pa je tudi surovina, na kateri so se „učili“ neetičnega početja – izkoriščanja ljudi, narave in nebrzdanega bogatenja. Na bombaževih poljih so ljudje od izmučenosti umirali, tisti, ki so delovni dan preživeli, so za plačilo prejeli drobiž, napake pri delu so bile kaznovane z udarci.
Suženjstvo v ZDA so medtem uradno odpravili, ZDA tudi niso več kraj, kjer pridelajo največ bombaža – ta proizvodnja se je vrnila v Azijo, a po drugi strani se pravzaprav ni veliko spremenilo.
Bombaž je še vedno ena najpomembnejših surovin. Ni le v oblačilih in drugih tekstilnih izdelkih, najdemo ga v bankovcih, filtrih, plenicah ... Ljudje, ki sodelujejo v njegovi proizvodni verigi – torej kmetje in drugi delavci, pa pogosto še vedno delajo za mizerno plačilo, njihov odnos z družbami, ki njihov pridelek kupujejo, pa pogosto ni prav daleč od sužnjelastniškega.
Škropijo, pobirajo in šivajo tudi otroci
Pridelava bombaža in šivanje izdelkov iz njega je danes ena od industrij, kjer je največ otroškega dela, izkoriščanja delovne sile pa tudi uničevanja okolja.
Rossitza Krüger iz Fairtrade International je za Guardian opozorila, da potrošniki od svojih najljubših oblačilnih znamk veliko premalo zahtevamo odgovorno ravnanje in dokazila, od kod so uporabljeni materiali prišli in na kakšen način je bil izdelek izdelan.
Medtem ko minevajo dobra tri leta, odkar se je v Bangladešu zrušil kompleks tekstilnih tovarn, pri tem pa je umrlo 1100 delavcev, se namreč v resnici ni prav veliko spremenilo na področju plač in razmer, v katerih delajo pridelovalci surovin in delavci v tekstilni industriji.
Pred dnevi objavljeno poročilo Australian Fashion Report piše, da mlin izkoriščanja v tekstilni industriji melje naprej, medtem ko devet od desetih potrošnikov ne ve, ali je njihovo oblačilo nastalo v okolju izkoriščanja.
Kot ugotavljajo, se je, ko so potrošniki po tragedijah postali nekoliko bolj ozaveščeni, nekaj spremenilo v končnih procesih izdelave. V Bangladešu so tudi sprejeli nove pravilnike o delu in varnosti pri delu v tekstilnih tovarnah. Kar nekaj znanih blagovnih znamk je odpustilo dobavitelje, katerih delavci so delali v nečloveških razmerah, ker so se bale izgube kupcev, kar je bil resen dokaz, da potrošniki pravzaprav imamo vpliv, če ga le znamo izkoristiti.
Kljub temu pa se še vedno le malo ali nič ne govori o suženjskih odnosih na poljih bombaža.
V raziskavi so preverjali številne modne znamke, tudi takšne, katerih oblačila lahko kupimo v Evropi. Ugotovili so, da v 91 odstotkih v podjetjih niso vedno vedeli, od kod je prišel bombaž za njihova oblačila in kako je bil pridelan.
Kar nekaj vpogleda v pridelavo pa ima Carolyn Kitto iz organizacije Stop the Traffik, ki je za avstralski The Age povedala, da v Indiji mlada dekleta živijo natlačena v majhne spalnice, večino časa pa delajo v delavnicah, kjer ni nobene varnostne opreme, zato imajo zaradi vdihavanja bombažnih vlaken težave z dihanjem. V hrano naj bi jim mešali hormone, da nimajo menstruacije, saj naj bi ta vplivala na njihovo produktivnost.
Podobno hudo je v Uzbekistanu, kjer na bombažnih poljih delajo tudi otroci, stari 10 let, na višku sezone pa se na območjih bombaža šole skoraj povsem izpraznijo. Ker tradicionalna pridelava zahteva uporabo velike količine škropiv, številni odrasli in otroški delavci zbolijo za resnimi boleznimi.
Iz Indije so poročali, da na tamkajšnjih bombažnih poljih dela več kot 400.000 otrok, ki na polju preživijo tudi do 13 ur dnevno.
Poštena trgovina kot rešitev za pridelovalce in okolje?
Od pridelave bombaža je po svetu odvisnih približno 100 milijonov malih kmetov, veriga naj bi zagotavljala delo 300 milijonom ljudem, piše Guardian. In številni so na robu preživetja.
Cene bombaža padajo že zadnjih 30 let, nekaj na račun ponudbe, veliko pa tudi na račun pojava sintetičnih materialov. Če je kilogram bombaža pred 45 leti stal 3 dolarje (2,62 evra) na kilogram, je stal leta 2014 le še 1,73 dolarja (1,51 evra), ugotavlja poročilo Cotton Commodity Briefing.
Na drugi strani imajo kmetje na bombažno verigo le malo vpliva. Pogosto so slabo izobraženi, odvisni od kupcev, čedalje bolj pa tudi od dobaviteljev semena, če gre za gensko spremenjene sorte bombaža. V Indiji, kjer 90 odstotkov gensko spremenjenega bombaža zraste iz semen giganta Monsanto, so tej družbi napovedali pravo malo vojno. Razviti želijo lastno gensko spremenjeno rastlino, država je tudi omejila ceno semena, saj si ga kmetje niso mogli več privoščiti. Po poročanju RT je gigant takšnim ukrepom napovedal sodno bitko.
Na zadolženost in odvisnost kmetov vpliva tudi dejstvo, da morajo kupiti gnojila in škropiva, pridelavo pa še dodatno otežujejo podnebne spremembe.
Da bi pretrgali krog izkoriščanja v bombažni verigi, številni zagovarjajo sistem pravične trgovine, ki naj bi pridelovalcem zagotavljala boljše preživetje, ob tem pa zavarovala še okolje. Kot pravijo zagovorniki pravične trgovine z bombažem, v tem primeru veriga ščiti pridelovalce pred velikimi cenovnimi pretresi na trgu, podpira podjetnost kmetov, podpira njihovo izobraževanje, prav tako pa z uporabo okolju prijaznih kmetijskih tehnik skrbi za planet.
Pridelki in izdelki iz sistema pravične trgovine so označeni s posebnimi certifikati. Kritiki sistema pošteni trgovini očitajo, da ni tako zelo poštena in da gre večinoma tudi za dobro marketinško potezo, ki naj bi jo izkoriščali predvsem tisti, ki si lahko privoščijo pridobitev certifikatov, ne pa najrevnejši. Opozarjajo tudi na pomanjkljiv nadzor.
Razprava še traja, zagovorniki sistema pa pravijo, da načelno deluje v korist vpletenih. Kot primer med drugim navajajo Indijo, kjer so območja, vpeta v sistem pravične verige z bombažem, opremili z urejenimi stranišči, za ženske so pripravili izobraževanja v šivanju in krojenju, učili so jih podjetništva, da bi povečale svoje prihodke, vzpostavili so mobilne klinike, ki brezplačno preverjajo zdravje pridelovalcev v več kot 140 vaseh, več vasem je vključenost v projekt prinesla čisto pitno vodo, 47 vasi so opremili z razsvetljavo. Prav tako o novostih in najboljših načinih pridelave izobražujejo kmete, vzpostavili so zavarovalno shemo, ki kmetom ponuja osnovno zaščito v primeru propada pridelka, gradijo skladišča za dolgoročno kakovostno skladiščenje pridelka ...
Ko gre za plačilo pridelka, pravijo, da so odkupne cene po sistemu pravične trgovine v Senegalu in Maliju nacionalne odkupne cene presegle tudi za 78 odstotkov, da pa na primer podobnega učinka niso zaznali v Indiji. Kot pravijo, so bili tam kmetje veseli pravočasnega plačila.
Mislite, da je etično nakupovanje privilegij bogatašev? Ne drži ...
Sistem pravične trgovine je mogoče podpreti z nakupom izdelkov iz tega sistema. Med najpogostejše argumente ljudi, ki se sicer zavedajo težav planeta in ljudi, ki na njem delajo za drobiž in živijo človeka nevredno življenje, je, da si produktov, ki bi bili bolj prijazni do vseh vpletenih v verigo do končnega izdelka, enostavno ne morejo privoščiti. Ali pa bi to močno oklestilo znesek, ki bi konec meseca njim ostal za financiranje stvari, ki jih veselijo.
Kelsey Timmerman, ki se že leta ukvarja z ozaveščanjem potrošnikov, se je lani lotil dokazovanja, da ta predpostavka ne drži, in jo tudi uspešno dokazal.
Kot piše v prispevku za Huffington Post, je pravzaprav ugotovil celo nasprotno. Z nakupovalnim lističem za celotno dnevno opravo – spodnjice, majica, hlače, nogavice, čevlji in čepica – se je najprej odpravil v spletno trgovino z znamkami, ki s certifikati dokazujejo svojo zavezanost poslovanju, ki je etično do ljudi in okolja. Nato se je z istim seznamom odpravil še v "navadno" trgovino z oblačili. V prvem primeru je za opravo plačal okoli 140 evrov, v drugem okoli 5 evrov več.
Etičen nakup torej ni zahteval nič debelejše denarnice. Je pa od avtorja zahteval nekaj več iskanja primernih artiklov. Ko gre za udobje in kakovost izdelkov, pa je ugotovil, da izdelki iz sistema pravične trgovine niso prav nič zaostajali za tistimi iz drugih trgovin: "Pred leti je bilo spodnje perilo iz sistema pravične trgovine videti kot nekaj, kar bi oblekla le moja babica. Že mogoče, da je bilo etično izdelano, a povzročalo je srbečo kožo." Danes ni več tako in ti izdelki za tistimi, ki smo jih morda bolj vajeni, ne zaostajajo ne po modnosti ne po udobju.
Ne obleka, ampak način življenja
Timmerman, sicer tudi avtor knjig Where Am I Eating in Where Am I Wearing, svoj prispevek sklene z mislijo, ki jo je vredno poudariti tudi na tem mestu.
Kot pravi, se planet ne bo spremenil, če boste svoje "navadne" spodnjice zamenjali za tiste iz sistema pravične trgovine. "Vprašanje je, kaj boste počeli zdaj, od glave do pet oblečeni v etične izdelke," opozarja bralca. Samo s spremenjenim načinom nakupovanja ne bomo rešili ne revščine ne planeta. Ga pa bodo – kot pravi – ljudje, ki ne bodo več samo potrošniki, ampak bodo v teh izdelkih sposobni videti drugačen način razmišljanja in bodo tako delovali tudi na drugih področjih v življenju.
KOMENTARJI (67)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.