"Referendum o evru bi sprožil notranjo državljansko vojno," je o evro nesoglasjih med vladajočimi laburisti dejal vladni sekretar za evropska vprašanja Denis MacShane. "Britanci ne razmišljamo, kaj je za nas najboljše, kaj je tu dobrega za naše gospodarstvo. Gre za izključno in povsem ideološko zadevo. Ljudje zelo globoko verjamejo v domačo valuto, v funt, in so prav versko nestrpni in sovražno nastrojeni do evra," meni MacShane.
Samo nekaj dni prej je premier Tony Blair trdil nekaj drugega - da se v vladi oblikuje soglasje o evru. Blair naj bi bil v večinskem proevro taboru, njegov nekdanji rival, zdaj njegov finančni minister Gordon Brown, pa naj bi vodil manjšinski tabor, ki je proti zamenjavi funta z evrom. Oba zatrjujeta, da je razpis referenduma odvisen samo od tega, kdaj bo Britanija izpolnila pet gospodarskih pogojev za prevzem evra, ki jih je določil Brown, vsi pa vedo, da gre predvsem za politično odločitev. Če bi Blair vedel, da bodo tako rekoč naravno evroskeptični Otočani glasovali ZA, bi referendum razpisal že jutri.
V razpravi, v kateri s protislovnimi stališči nastopajo tudi ekonomisti in gospodarstveniki, ne prevladujejo dejstva. Vsak ima svojo evro vizijo. Zato evro spominja na kostanj v vroči žerjavici, ki ga vlada potiska sem in tja, ker se boji, da se bo z njim opekla. Zdaj se je le odločila, da se bo odločila, ali ga bo sploh ponudila v sedanjem mandatu. Zgodilo se bo 9. junija. To naj bi bila kolektivna odločitev vlade, ministri pa morajo do odločilne seje "preštudirati" 2500 strani dolg dokument o petih pogojih, ki ga je pripravil minister Brown.
