Blagovne znamke na pragu izumrtja?

Ali ima država pravico, da nam diktira in prepoveduje stvari, ki sicer sodijo v domeno našega vsakdanjega življenja? Ima pravico, da regulira naše odločitve – torej, da jemo sladkarije, slane prigrizke ali pijemo sladke pijače in alkohol? Je smiselno, da bi na te "nezdrave izdelke" preprosto prilepila zdravstvena opozorila in uvedla enotne embalaže, podobno kot za cigarete? Ron Cregan meni, da ne. Ljudje se znamo sami odločati in znamo presoditi, kaj je dobro in kaj ne. Odločitev, ali bomo pili alkohol, pojedli sladkarijo ali slan prigrizek je naša temeljna pravica. Vloga države je, da nas izobražuje na tem področju in ne prepoveduje. Da na nas prenaša pozitivna sporočila in ne negativna, je prepričan. Navedel je primer, kako bi se lahko glasilo preprosto sporočilo, ki bi ga lahko uporabila država v primeru sladkih pijač in alkohola.

Z zakonskim prepovedovanjem in ustrahovanjem vlada ne bo prišla daleč, ne bo imelo nobenega učinka, meni Cregan. Strah namreč povzroča nič drugega kot demotivacijo. Po njegovem mnenju se države problemov lotevajo z zakoni zato, ker je to lažje kot izobraževanje. "Najlažje je vriniti še eno določilo v zakon. Izobraževanje pa zahteva veliko prizadevanje in kreativnosti na več področjih."

Zato se Cregan ne strinja, da bi se država promocije zdravega načina življenja lotila tako, da bi od proizvajalcev sladkarij, sladkih prigrizkov, sladkih in alkoholnih pijač ... z zakonom zahtevala, da uvedejo enotne embalaže ali na njih nalepijo zdravstvena opozorila. Kar pomeni, da bi bili na primer Coca Cola in Cocta pakirani v enake steklenice ali vsi čipsi v enake vrečke. Torej, da bi se zakrila vsa prepoznavna zunanjost izdelkov. Povedano drugače, proizvod ne bi bil več blagovna znamka. Tak ukrep namreč ne bi otežil le nakupovanje potrošnikom, ampak bi pomenil resnično grožnjo obstoju blagovnih znamk. Podjetja v gradnjo in pozitivno podobo svojih blagovnih znamk namreč vlagajo ne samo veliko denarja in časa, ampak tudi veliko znanja. So njihova kreativnost, intelektualna lastnina, ki jim pomeni ogromen kapital.

Cregan zato opozarja, da se blagovne znamke zdaj soočajo z morda največjim izzivom v zgodovini. Regulacija jih stiska ob zid in grozi z najhujšim – izbrisom identitete. Uničujoča zakonodaja, ki pod pretvezo omejevanja prekomerne potrošnje in blaginje prebivalstva uničuje največji kapital podjetij, ne prinaša dolgoročnih koristi za nikogar. Tudi za potrošnike ne, saj se v svetu blagovnih znamk lažje znajdejo. Pripadnost določeni znamki namreč tudi pomeni, da potrošnik hitreje izbere in prepozna kakovost. "Pozabite na čustva, barve, CGP, legendarne slogane … na vse, kar so nekatera podjetja gradila desetletja ali celotno stoletje. Sedaj je regulativni organ tisti, ki ima vse niti v svojih rokah, kar pa ni dobro ne za blaginjo ljudi, še manj pa za zaposlene v marketingu in oglaševanju," je povzel Cregan.

Sicer pa je na dvodnevnem 27. Slovenskem oglaševalskem festivalu v Portorožu svoje zgodbe, znanje, ideje in izkušnje delilo okrog 40 mednarodnih in domačih strokovnjakov. Letošnja izpostavljena tema je bila Slavimo kreativnost, slavimo posel, s katero so v ospredje postavil prispevek oglaševalske industrije kot celote.