Beg možganov: Slovenija primerljiva s severno Evropo

Migracije in znotraj njih beg možganov. Kako sooblikujejo sedanjost, kdo ima od njih največ in kdo plačuje najvišjo ceno? Pod drobnogled so jih vzeli v Svetovni banki, ugotovitve njihove raziskave pa so vsaj za Slovenijo spodbudne. Izkazalo se je namreč, da beg možganov vsaj za zdaj pri nas še ni zares velik problem ter da smo v tem oziru bližje zahodni Evropi, kot bi si mislili. A pojdimo od začetka. 

Beg možganov: za ene priložnost, za druge grožnja

Negativni učinki bega možganov so za izvorne države številni, zato ni nenavadno, da ga želijo ustaviti. Ciljne, ki zato dobijo večjo konkurenco na trgu dela in brezplačno izobraženo visoko usposobljeno delovno silo, pa ga spodbujajo.

Tuja delovna sila je lahko odgovor na številne ekonomske in socialne izzive, ki nastajajo zaradi padanja rodnosti in staranja prebivalstva, ugotavljajo avtorji poročila. Visoko izobraženi priseljenci se hitreje integrirajo v družbo in hitreje najdejo zaposlitev, kar pomeni, da ne postanejo "breme državi". Pravzaprav največje breme nosi izvorna država, ki je financirala njihovo izobraževanje in ostala brez njihovega doprinosa. Kljub temu ni vse črno, močna diaspora lahko namreč matični državi pomaga ne le finančno, ampak tudi s poslovnimi in izobraževalnimi priložnostmi. 

Razviti 'zahod' in zadaj šepajoči 'jug'

'Zahod' so v tem primeru države severne, zahodne in južne Evrope z visokim življenjskim standardom, kjer je stopnja izseljevanja pod 20 odstotki. Izjema sta le Malta in Portugalska. 'Jug' pa države vzhodne Evrope in zahodnega Balkana, ki le s težavo obdržijo visoko izobražene ljudi.

Po begu možganov izstopa Bosna in Hercegovina, saj je državo po podatkih v omenjenem poročilu zapustilo že 55 odstotkov vseh prebivalcev z višjo izobrazbo. (*V lani objavljenem poročilu bosanske vlade za leto 2017 smo našli nekoliko drugačne podatke; po ocenah naj bi v tujini živelo vsaj dva milijona bosanskih državljanov; kar je 56,6 odstotka vseh državljanov Bosne (3.531.159).)

Več kot 40 odstotkov se jih je izselilo iz Armenije in Latvije in skoraj 40 odstotkov iz Albanije, Kazahstana, Moldavije, Severne Makedonije in Romunije. Izseljevanje iz slednje se je med letoma 1990 in 2017 povečalo za 287 odstotkov, v tujini pa danes živi že 27 odstotkov visoko usposobljenih romunskih delavcev. Zaradi tega se država že nekaj časa sooča s hudim pomanjkanjem delovne sile na področju znanosti in tehnologije. Omenimo naj še primer Severne Makedonije: raziskava, narejena leta 2017, je pokazala, da namerava emigrirati kar 70 odstotkov zaposlenih v visokem šolstvu, 20 odstotkov pa jih je takrat že zaprosilo za delo v tujini. 

Omenjenim lahko zoperstavimo Združene države Amerike, Veliko Britanijo, Kanado in Avstralijo, ki so uspele privabiti več kot dve tretjini vseh visoko izobraženih izseljencev. V svetu, kjer je znanje angleščine samoumevno, je jezik ena od njihovih primerljivih prednosti, poleg spodbudnega delovnega okolja in politik, naklonjenih prihodu visoko usposobljene delovne sile, ugotavljajo v poročilu. 

Kaj pa Slovenija? Poročilo nas glede na stopnjo izseljevanja izobraženega prebivalstva uvršča poleg Finske, Norveške in Nemčije. Za vse velja, da je visoko izobraženega od 15 do 20 odstotkov prebivalstva, starega od 24 do 65 let, izselilo pa se jih je okoli 10 odstotkov.  

Kje je moj zdravnik?

Po podatkih, ki jih je leta 2016 zbrala Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), po svetu primanjkuje 17,4 milijona zdravstvenih delavcev. Nemčija, na primer, bo do leta 2030 potrebovala 500 tisoč dodatnih medicinskih sester, hitro naraščanje povpraševanja po zdravstvenem kadru napovedujejo tudi za Veliko Britanijo. Tako so se že odločili za uvoz delovne sile in ta trend se v bližnji prihodnosti ne bo obrnil. 

Za številne mlade izobražence na primer iz držav Zahodnega Balkana je to edinstvena priložnost za selitev "na bolje", medtem ko doma ostajajo nezasedena delovna mesta in "neplačani računi" za njihovo izobraževanje. Med državami Evropske unije, ki poročajo o posebno visoki stopnji izseljevanja zdravstvenih delavcev, je tudi Hrvaška, poleg nje pa še Bolgarija in Romunija. 

Denar pri tem ni edina vaba, v prid iskanju priložnosti v tujini govorijo tudi boljše delovne razmere, ugodnejši delovni čas in možnost dodatnega izobraževanja. 

Dramatičen učinek članstva v EU

Leta 2004 se je deseterica držav, med njimi Slovenija, pridružila Evropski uniji. Tri leta kasneje sta v povezavo vstopili še Bolgarija in Romunija, leta 2013 je sledila Hrvaška. Odprtje mej in prosti pretok ljudi sta imela za te države dramatične posledice, ugotavljajo v poročilu Svetovne banke. "Ocenjujejo, da je v drugih državah EU več kot dva milijona poljskih delavcev, največ v Združenem kraljestvu, ki mu sledita Francija in Nemčija," so navedli primer. Vsako leto se iz države izseli okoli pol milijona Poljakov, je pa hkrati res, da se številni po nekaj letih vrnejo domov. To je v začetku leta poudaril tudi poljski premier Mateusz Morawiecki, ki je v eno od razprav o brexitu Veliko Britanijo pozval: "Vrnite nam naše ljudi." Hkrati je izrazil pričakovanje, da bodo tisti, ki se bodo odločili ostati, ostali pod enakimi pogoji, tudi če Velika Britanija zapusti EU. 

Podoben eksodus, kot že omenjeno, doživlja Romunija, za večino tamkajšnjih izseljencev pa je cilj Italija. 

Migracije v številkah 

Leta 2017 (zadnje leto, za katerega obstajajo končni podatki) je bilo malo nad 250 milijonov mednarodnih migrantov. To pomeni 75-odstotni porast v primerjavi z letom 1990, ko jih je bilo 140 milijonov, in trikratno povečanje v primerjavi s 60. leti. TODA: delež migrantov glede na svetovno populacijo se skorajda ni spremenil v zadnjih šestih desetletjih. Ves čas se giblje med 2,5 in 3,5 odstotka.

Spremembe, zaradi katerih ljudje dojemajo, da se srečujemo z doslej najhujšo migrantsko krizo (raziskava javnega mnenja): imigracije so koncentrirane v manjšem delu sveta, predvsem v bogatih državah s pomanjkanjem delovne sile, velikim povpraševanjem v nekaterih sektorjih in relativno liberalno priseljevalno politiko. 

V zadnjih štirih desetletjih se je zelo hitro povečeval delež migrantov v Zahodni Evropi – z 18 na 25 odstotkov svetovne migrantske populacije (vsak četrti migrant danes živi v Zahodni Evropi). Nekdanje sovjetske republike v Vzhodni Evropi so dom 10 odstotkom svetovne migrantske populacije, "kar pomeni, da je Evropa ciljna regija za enega od treh emigrantov na svetu", izvemo v poročilu.