Avtor Christopher Leonard se tako ukvarja predvsem z vprašanjem, zakaj bi se nekdo lotil tako krutega morilskega pohoda kot je pomor 320.000 piščancev. Zaradi zabave, povzročanja škode, maščevanja velikim prehrambenim podjetjem, ki jih gojijo, morda iz kakšnega sprevrženega prepričanja, da bo živalim na ta način pomagal? Policisti odgovora nimajo, preiskava še poteka.
Pomori so se začeli februarja, na farmah, v katerih kmetje gojijo piščance, ki so sicer last prehrambenih podjetij, zato takšen način reje imenujejo kar "vrtec za piščance". Podjetje namreč kmetom priskrbi vse – od piščancev, do hrane, kmetje, ki so lastniki, stavb in zemlje, le skrbijo, da imajo živali optimalne pogoje za rast.
Med te spada regulacija ustrezne klime, ki jo potrebujejo številne živali v velikih hlevih – majhni piščanci posebno dodano toploto, pri starejših je potrebna učinkovita ventilacija in dotok hladnega zraka.
Storilec (ali storilci) se je lotil zelo krutega načina pomora piščancev. Ko je prvič udaril februarja, je v hlevu sistem za urejanje toplote nastavil tako, da se je temperatura dvignila na 74 stopinj Celzija. Živali so v grozljivi »savni« umrle, stisnjene ob stene in špranje, ki so dovajale vsaj nekaj svežega zraka.
V nekaterih drugih primerih se je storilec poslužil obratne taktike – majhnim piščancem je odklopil dovod toplote, zato so ti pomrli zaradi podhladitve.
Lastnica piščancev, družba Pilgrim’s Pride je skupaj izgubila skoraj 2 milijona dolarjev, huje pa je, da so kmetje, ki piščance redijo, izgubili do 10.000 dolarjev na farmo, oziroma velik del letnega zaslužka, pri tem pa številni že kako komaj shajajo.
Pomori posledica sprevrženega sistema reje, ki bi ga Američani radi izvozili v Evropo?
Ameriški sistem reje piščancev sicer spada med precej osovražene. Gre za sistem, kjer dobrobit živali ni nujno na prvem mestu, kmetje so povsem odvisni od podjetij, ki jim dajejo piščance, njihovo delo je slabo plačano, ob tem jih običajno dušijo še visoki krediti, ki so jih najeli, da so postavili farm.
Še posebej sporna je ideja podjetij, da nagrajujejo kmete, ki pridelajo najdebelejše piščance, pri tem pa porabijo čim manj hrane. V praksi to pomeni, da "bonus znesek" pride na račun soseda, ki je vzredil bolj vitke piščance. In ja – kmetje morajo pokriti tudi izgube, ki bi jih velika podjetja utrpela zaradi njihove slabe oskrbe piščancev. V primeru pomorov je tako eden od kmetov ugotovil, da družbi Pilgrim’s Pride dolguje 12.961 ameriških dolarjev.
Teorija, da je v takšnih razmerah kdo želel sabotirati veliko podjetje, nesrečni piščanci pa so bili le kolateralna škoda, je tako več kot na mestu. Pravzaprav je bil dolgo glavni osumljenec kmet, ki je ostal brez obnovljene pogodbe za rejo piščancev, a so primer proti njemu zaradi pomanjkanja dokazov opustili.
Ameriške kmetijske prakse dvome in obsojanje vzbujajo predvsem v Evropi, kjer narašča strah, da bi se ob sprejetju sporazuma TTIP preselile še na evropska tla. Standardi za rejo živali in odnose med pridelovalci in prehrambenimi podjetji so namreč na obeh straneh Atlantika izrazito drugačni.
KOMENTARJI (77)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.