Zgodbe naših vrhunskih parašportnikov, ki so zgled vsem nam

Slovenska paraolimpijska odprava v Tokiu je bila sedemčlanska, njena legenda pa nedvomno Franc Pinter - Ančo, 67-letni paraolimpijski veteran. Štiri olimpijske kolajne ima, igre v Tokiu so bile njegove osme. Je srčen in pokončen človek, ki po prometni nesreči konec 70. let ni vrgel puške v koruzo. Usmeril se je v šport in se mu za vedno zapisal. Kot tudi Franček Gorazd Tiršek, ki je v deželi vzhajajočega sonca slovenskemu parašportu pristreljal 50. in 51. paraolimpijsko medaljo na poletnih igrah. Za Tirška, ki ga prijatelji kličejo Nani, sta to že tretje srebrno in prvo bronasto odličje na tekmovanju vseh tekmovanj.

Za Tirška so bile to tretje paraolimpijske igre, kot tudi za Dejana Fabčiča, ki je na Japonskem športno srečo preizkusil v lokostrelstvu. Bil je tudi slovenski zastavonoša in kljub temu, da otvoritvene slovesnosti zaradi koronskih omejitev ni pospremilo huronsko navijanje večtisočglave množice, si bo Fabčič ta trenutek, ko je svoje soborce pripeljal na olimpijski stadion, zapomnil za zmeraj. "To je eden največjih mejnikov, dosežkov v mojem življenju, to si štejem v veliko čast. Od nekdaj sem zastavonoše občudoval, že ko sem bil majhen, sem si mislil, to je nekaj posebnega, da pripelješ svojo državo z zastavo. In ko so mene izbrali, sem bil zelo srečen." 

Štirje naši paraolimpijci so čar iger okusili prvič. Anej Doplihar je pravi športnik po duši. Od svojega 12. leta je predan športu. Bil je obetaven motokrosist, leta 2017 je po nesreči na dirki ostal hrom. Šport, ki ga je posedel na invalidski voziček, ga je tudi rešil, pravi. "Sprejel sem, da je to del športa, s tem bom moral živeti, morda bo nekega dne boljše, morda ne. Pomembno je, da sem s svojim življenjem zadovoljen in da ga živim dalje tako kot prej."

Kako pomemben je šport, poudarja tudi Luka Trtnik, paranamizni teniški igralec. Ima desno stransko hemiparezo, kar pomeni, da je desna stran telesa šibkejša od leve. Luka je rojen desničar, a piše in igra z levo roko. Poleg namiznega tenisa veliko teče, tudi po 15 kilometrov na dan. Šport mu pomaga, telesno in mentalno. "Jaz si ne predstavljam, kaj bi bilo, če bi doma samo sedel na kavču in gledal televizijo. Šport je ena glavnih zadev, zakaj sem tak, kot sem. Če ne bi športal, bi bila moja desna stran veliko slabša. Tako da sem res hvaležen športu."

Podpora družine je v vrhunskem športu, kar parašport nedvomno je, izjemnega pomena. Pomembna je toliko, kot so temelji pomembni za hišo, pravi paraatlet Henrik Plank. "Če imaš prave ljudi okoli sebe v pravem času, lahko veliko narediš." Plank si je leta 1999 med skokom v Savinjo poškodoval vratna vretenca, od takrat je tetraplegik. "Učil sem se dihati, jesti, roke niso delale. Potem so mi pa prinesli kljukico za perilo in rekli, naj jo poskusim stiskati. Pa je šlo najprej za šivanko pa malo več in potem te potegne."

Plank rad pomaga mladim invalidom, ki so za rezultat pripravljeni trdo delati. Tim Žnidaršič Svenšek je 17-letni mladenič, ki se je rodil z anomalijo rok, s kakršno se rodi le peščica ljudi na svetu. Splaval je pri petih letih, nekega dne na letovanju na Debelem rtiču. "Oči je rekel, da je pozabil rokavčke v apartmaju, jaz sem hotel v vodo, zato me je oče naučil plavati mrtvaka in tako sem začel hrbtno plavati, kar je danes moja disciplina."

Kljub omejitvam, ki jih imajo naši sogovorniki, je njihova volja neomajna, dobra energija pa nalezljiva. Iz njih veje neverjeten optimizem. Njihova sporočila so pomembna. Vsakemu od nas se namreč lahko zgodi invalidnost, zato so naši sogovorniki občudovanja vredni. V srcu nosijo pogum. So pravi borci. In navdih za vse nas!