Zaklad za nekaj evrov

Bolšji sejmi zaživijo že zelo zgodaj zjutraj, praktično sredi noči, čeprav se praviloma odvijajo ob nedeljah.

Na bolšjem sejmu v Stanežičah v Ljubljani nekateri že ob treh zjutraj zasedejo svoje položaje. Prijavijo se pri organizatorju, plačajo najem prostora in zasedejo svoja mesta. Tudi nekateri kupci pridejo že veliko pred zoro, pravijo, da najboljše blago dobiš medtem ko ga prodajalec iztovarja iz vozila.

Večina jih ne prihaja samo zaradi denarja, pač pa zaradi druženja, spoštovanja, prijateljstva, zaradi kulture bolšjakov. Cene najema prostora so od septembra po novem malce višje. 15 evrov za en parkirni prostor, 20 za dva in 27 za tri parkirne prostore. Glavna sezona pa je v septembru in oktobru.

Stanežiče so na obrobju Ljubljane, zato turistov ni veliko, prav obratno pa je v središču Ljubljane, kjer se prav tako ob nedeljah, ampak nekoliko kasneje odvija sejem starin, ki zaživi okoli devete ure dopoldan. Tudi na tem sejmu lahko prodaja vsakdo, ki ima zanimive predmete, prodajni prostor stane od 25 do 80 evrov na dan, odvisno od velikosti, vključno s s sejemsko opremo.

V Avstriji je kultura bolšjakov še veliko bolj razvita, raznih sejmov rabljenih stvari in umetnin imajo veliko več kot pri nas. Nekateri obratujejo celo vsako soboto, vsako nedeljo in vsak praznični dan, tudi v slabem vremenu.

Samo na območju Gradca, ki je po velikosti primerljiv z Ljubljano, so vsak konec tedna bolšji sejmi na petih ali šestih lokacijah, obiskuje jih ogromno ljudi, in ne le zaradi ugodnih cen, pojasnjuje kulturna antropologinja Lidija Krienzer-Radojević, slovenka, ki živi v Gradcu. ''Gre tudi za miselnost trajnostnega razvoja, ki je v zadnjih petih letih dobila izjemno velik status v avstrijski družbi.''

Princip ponovne uporabe in ne kopičenja novih stvari, je zelo pomemben del te miselnosti. Ne glede na to koliko denarja imajo. Poleg tega kar 70 odstotkov ljudi živi v najemniških stanovanjih.''Praviloma so najemniška stanovanja tudi prazna, za razliko od slovenskih, tukaj so prazna, ljudje morajo to opremiti, ljudje so mobilni, ker so v najemu in zaradi tega je tudi to način, da opremijo stanovanje in ne kupujejo vedno znova novih stvari.''

Zaradi kombinacije teh faktorjev so se v Gradcu in drugod po Avstriji močno razširile trgovine ponovne uporabe, spletne izmenjevalnice in podobno. Zato se tudi četrtne skupnosti vse pogosteje odločajo za lastne manjše bolšjake, dvakrat na leto pa poteka bolšjak kar po celem mestu.

Vsako nedeljo pa v povprečju okoli 40.000 ljudi obišče največji zagrebški bolšjak - Hrelić. Hrelić je na obrobju Zagreba, ob glavnem odlagališču odpadkov Jakuševac. Parkirnina vas bo stala dva evra, najem prostora za prodajo pa od 20 do 75 evrov, ponujajo pa tudi možnost mesečnega najema.

Nekatere mednarodne spletne strani uvrščajo ta zagrebški bolšjak med najboljših 15 v Evropi, britanski Guardian ga je uvrstil med obvezne destinacije ob obisku hrvaške. V visoki sezoni na območju tega bolšjaka deluje kar devet gostinskih obratov.

Eden najboljših poznavalcev bolšjakov je nedvomno galerist in dober poznavalec sveta umetnin Leon Pogelšek. Scena v Ljubljani se je začela v začetku 80ih let, pripoveduje. ''Cela Jugoslavija je praktično hodila na ta bolšji sejem, zato ker so sem prihajali tudi Avstrijci in Italijani.''

Ko je zmanjkalo robe iz okoliških podstrešij in stanovanj, so začeli hoditi na teren, po drugih mestih in podeželju. Blago so odkupili, ga popravili, restavrirali, očistili in prodali na bolšjaku. Trg s starinami, etnoško zanimivimi predmeti, zlasti pa staromeščanskimi je bil zelo živahen. Veliko je bilo zbirateljev, ki jih danes na žalost več ni, pravi Pogelšek. Zdaj ljudje kupujejo drobne radosti, stvari, ki so jim pač všeč.

Kljub nekaterim izzivom bolšjaki in sejmi starin zagotovo ne bodo poniknili, nasprotno, vse kaže da so vedno bolj priljubljeni. Kajti kultura bolšjakov je še veliko več kot le trgovina - je ritual, je način druženja.