'Vsakemu se v življenju lahko zgodi zdrs in prav je, da imajo zapornice priložnost za nove začetke'

63 obsojenk je ta hip zaprtih na Igu. Kazen služijo za različna kazniva dejanja, najpogosteje so zaprte zaradi kraj, goljufij in tatvin. Zapornice so v povprečju stare okoli 40 let, najstarejša jih šteje 69, najmlajša pa 20. Skozi njihov običajen dan nas je popeljal vodja Oddelka za varnost Goran Narić. Pojasnil je tudi, kaj imajo obsojenke lahko pri sebi, katere osebne predmete lahko prinesejo v zapor. Ogledali smo si eno od sob, v kateri biva pet zapornic. Narić priznava, da ker gre za ženske iz različnih kulturnih in socialnih okoljih, prihaja tudi do trenj in konfliktov.

Življenje v zaporu teče po sistemu daj–dam. Vesna Kopač, vodja Oddelka za vzgojo, pojasnjuje: "Podeljujemo proste izhode, podaljšane obiske. V grobem lahko obsojenka pride do petih dni dopusta na mesec. Koliko ugodnosti zapornice pridobijo, je odvisno od njih samih. Od tega, kako dosledno izpolnjujejo osebni načrt. Vsaka ga namreč dobi ob prihodu v zapor, da bi čas za rešetkami čim boljše izkoristila. Približno tretjina zapornic je denimo odvisnic in, ne zatiskajmo si oči, droga v zaporu je. Ravno te ženske imajo tukaj priložnost, da se vključijo v program preprečevanja odvisnosti, nekaterim odvisnost uspe premagati."

V procesu resocializacije jim ponujajo, kar lahko, kar jim dotrajan objekt dopušča, poudarja direktorica Tadeja Glavica: Objekt ni bil namenjen za prestajanje zapornih kazni. Je dotrajan in v slabem stanju. Stroški vzdrževanja so izredno visoki. O novem ženskem zaporu se je veliko govorilo, zgrajen bi moral biti že lani. Z Ministrstva za pravosodje so nam sporočili, da je oblikovanje proračunskih prioritet vplivalo tudi na zamik uresničevanja projekta izgradnje oziroma posodobitve zapora na Igu: Sprejeta je bila namreč odločitev, da se izvajanje projekta začasno zadrži. Za projekt Reševanje prostorske problematike je bilo sicer že pridobljeno gradbeno dovoljenje, ocenjena vrednost investicije iz junija 2021 pa je znašala 42,9 milijona evrov.

Še bolj pereče od dotrajane stavbe je dejstvo, da nimajo ustreznih prostorov za bivanje denimo zapornic s kroničnimi boleznimi, pa prostorov za obiske z otroki. Treba je vedeti, da je večina zapornic mam, ki iz zapora zjutraj kličejo svoje otroke, naj vstanejo, da ne bodo zamudili šole. V zaporu jih ne obsojajo, pač pa jih skušajo opolnomočiti, da krepijo starševske veščine, spremenijo sistem vrednot, obrnejo življenje na bolje. Tudi dobre zgodbe se zgodijo za temi zidovi.

Eno takšnih zgodb je nedvomno spisala nekdanja srbska kriminalka Olivera Ćirković. O njej smo na 24ur.com že poročali septembra, ko je v Ljubljani predstavljala vsebino prvega od treh delov avtobiografije. O svoji kriminalni preteklosti pripoveduje zelo neposredno. Vodila je srbske kriminalce, v zaporu je zaradi tatvin preživela osem let in pol. Po prvi dveinpolletni prestani kazni je še enkrat pristala v zaporu. In nato kot prva ženska pobegnila iz grškega zapora. Nekaj mesecev kasneje, ko je že načrtovala nov rop, so jo aretitali in obsodili na 32 let in pol za zapahi. Kazen so ji kasneje znižali in avgusta 2017 je odkorakala na svobodo.

Ko je bila v zaporu, je za njenega sina Nikolo skrbela babica. Nikola je danes odrasel moški, ki mamo spremlja na potovanjih po Balkanu. Za 24ur Fokus je času, ko je bila mama zaprta, dejal: "Seveda so bili težki trenutki, a midva sva bila povezana. Jaz sem se trudil pomagati po svojih močeh, delati tako, da je bilo njej lažje. Šolske obveznosti in športne aktivnosti sem opravljal brezhibno, zanjo pa je bila to motivacija, da poišče moč in se izvleče iz težav." 

Olivera Ćirković svoji izkušnji navkljub še danes pravi: "Bolje je biti časten ropar kot pa nečasten zdravnik, politik ali športni uradnik." In slednjih je njeni domači Srbiji, kot pravi, preveč. Stanje družbe pa temu primerno. Mnogi ji očitajo, da s svojimi knjigami, še bolj pa z načinom, na katerega katerim pripoveduje o kriminalni preteklosti, promovira ravno to – kriminal. Takšne očitke ostro zavrača.