'V fiču se čas ustavi'

Uradno je prvi fičo, ki je nastal po licenci in na osnovi fiata 600, iz kragujevške tovarne Crvena zastava zapeljal 18. oktobra 1955. Majhen, a vendarle dovolj velik avto za prevoz štirih potnikov, ki je imel dobil po liku kurirja Fića iz tedaj zelo priljubljenega stripa v časniku Borba. V Srbiji so fiča izdelovali vse do leta 1985 in v tem času izdelali natanko 923.487 vozil.

Ko gre za legendarnega fička, bi težko našli boljšega sogovornika, kot je Zvone Dolenc, predsednik Fičo kluba Slovenija. Prvega je kupil leta 1969 in se vanj zaljubil. Od tedaj je z različnimi fiči – še zdaj jih ima sedem – prevozil na tisoče kilometrov. "Vse moraš imeti s seboj," se Dolenc spominja dolgih popotovanj na morje. "Trikrat smo se ustavili na tisti 200 kilometrov dolgi poti. Fičo je namreč pogosto zakuhal, obremenjen je bil, hlajenje je bilo slabo." Ob tem pa še povsem natrpan. "Ja, poln pa je bil," pripoveduje Dolenc. "Pa še na streho smo dali prtljažnik, da je bil šotor gor. In še rože smo s seboj peljali, ker ni bilo nikogar doma, da bi jih zalival." "Koliko pa se vas je največ peljalo v fiču?" me zanima. "Šest, sedem," odgovarja Dolenc. "Trije zadaj, dva spredaj, otroci v naročju, pa je šlo."

Alen Grum se je v fiča zaljubil pred 17. leti, ko je kupil prvega. "Ko sem naredil vozniški izpit, se je porodila ideja, da bi imel fiča," se spominja. "Tako sem iskal fiča in kupil rdečega, ki je bil takrat hudičevo drag zame, zanj sem zapravil vso študentsko počitniško plačo. Ta je znašala 280 tisoč tolarjev in mama je bila kar huda doma takrat." Zdaj – ko ljubiteljem legendarnega fička svetuje pri obnovah in prodaja rezerve dele – ima tri, med njimi tudi kombi. "Ko greš v fiča, se pač čas ustavi. Nikamor se ti ne mudi, uživaš v vožnji in to je to," pripoveduje. A ne gre vedno brez težav, pojasnjuje, ko se spominja poti k prijatelju v kamp v Poreč. "Dobro se je začelo. Štartal sem ob šestih zjutraj, ob sedmih sem imel že prvo okvaro v Lukovici. Te okvare nisem uspel odpraviti, nisem vedel, kaj je narobe. In sem se peljal naprej, avto je seveda šel, zato nisem obupal. Naslednja postojanka je bila Ravbarkomanda. Tam sem vendarle ugotovil vzrok okvare, jo odpravil in nadaljeval pot čez Buzet po stari cesti do Poreča."

Fičo je zapuščina časa, ko je avto – nekoč prevozno sredstvo bogatih slojev – postal nepogrešljiv del vsakdanjega življenja množic. S tem pa tudi pomemben določevalec razumevanja sveta okoli nas, pojasnjuje dr. Martin Pogačar, z Inštituta za kulturne in spominske študije ZRC SAZU, avtor knjige Fičko po Jugoslaviji. "V 60., 70. pa tudi skozi 80. leta je bil avto sredstvo, s katerim se je dalo peljati ne samo na delo, ampak tudi vozilo, s katerim se je šlo po prostočasnih opravkih, na izlete, počitnice, morje in tako naprej. Na začetku je sicer fičo veljal za simbol luksuza, zanj je bilo treba odšteti približno 50 povprečnih plač. Avto je imel nekoč drug status, kot ga ima danes," pojasnjuje Pogačar. "Danes je pravzaprav skoraj potrošni material. Takrat pa je bila to za marsikoga življenjska investicija. Dolgo se je čakalo na avtomobile. Poznamo prizore iz filmov in televizijskih serij, pa seveda tudi iz resničnega življenja, ko so ljudje dobili nov avto in so ga šli najprej oprat. In je bil ves ritual povezan s tem."

Ko gre za potovanja z legendarnim fičkom, pripoveduje kustosinja Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije Monika Močnik – avtorica razstave o dopustovanju v času nekdanje Jugoslavije – se je sicer dopust začel že nekaj dni pred dejanskim potovanjem. "Z vso logistiko, kako vse napakirat v fička. Pri tem je bilo treba upoštevati, da bodo zelo verjetno gneče na cesti, da lahko pride do kakšnih nevšečnosti, poči kakšna pnevmatika. Tako da – kot so mi večkrat pripovedovali – se je dopustovanje, tista pustolovščina dopustovanja začela že par dni pred odhodom. Potem je vendarle prišla na vrsto tudi sama pot, ki je trajala bistveno dlje kot danes. Oddih pa se je potem začel, ko so končno prišli na morje."

Tudi zaradi fičkov, pojasnjuje Zala Jakša iz Statističnega urada RS, se je začelo večati število v Sloveniji registriranih avtomobilov. "Leta 1955, ko so v Kragujevcu začeli izdelovati fičke, je bilo v Sloveniji registriranih 3200 osebnih avtomobilov. Vozniški izpit kategorije B pa je takrat imelo 4200 oseb. Leta 1965 je bilo osebnih avtomobilov že približno 55 tisoč, leta 1975 pa že več kot 270 tisoč."

A to so bili – je jasen Blaž Poženel, odgovorni urednik Motorevije, ki jo izdaja AMZS – vendarle neki drugi časi. Z današnjimi avtomobili se fička sploh ne more primerjati. "Kot dan in noč, tukaj ni sploh nobene primerjave, to je bilo čisto nekaj drugega. Tudi če pogledamo skozi oči ekologije, takrat ni bilo nobenih katalizatorjev, izpuhi so bili res umazani." Precej manj poudarka pa je bilo – je jasen Poženel – tudi na varnosti. "Niso imeli nobenih varnostnih mehov, tudi karoserijska struktura niti slučajno ni bila takšna, kot je danes."

Kako pa je bilo mogoče fička, ki se je pogosto kvaril, zelo enostavno popraviti? Zakaj so bile obvezna oprema tudi ženske najlonke? Kdaj je pomen in blišč avtomobila, ki je motoriziral državo, začel bledeti? Kaj fičo, ki je za vedno zapisan v naš kolektivni spomin, govori o naši sedanjosti? Tudi o tem nocoj v rubriki 24UR Fokus.