Slovenska prehrana v rokah tujcev

Leta 2009 je – potem ko ga je izčrpala družina Volk – kot prvi padel MIP. Leto pozneje je Istrabenz hrvaški Atlantic Grupi prodal Drogo Kolinsko. Izgubili smo Donat, Smoki, Cockto, Argeto, Barcaffe. Leta 2011 je Pivovarna Laško srbskemu Nectarju prodala ajdovski Fructal. Leta 2013 je francoska skupina Lactalis kupila Ljubljanske mlekarne. Leto pozneje je češka Kofola prevzela Radensko.

Pred desetletjem je v rokah hrvaškega Agrokorja končal Mercator. Leta 2015 je hrvaška Podravka kupila Žito. Štiri leta pozneje je novega lastnika – ukrajinskega prehrambenega velikana MHP – dobila Perutnina Ptuj. Hrvaška skupina Braća Pivac bi zdaj rada prevzela Celjske mesnine. V hrvaške roke pa se seli tudi prekmurski agroživilski velikan Panvita.

Panvita je eden največjih igralcev na slovenskem kmetijskem in živilskem trgu. V Sloveniji zaposluje več kot 700 ljudi in obdeluje več kot 3500 hektarjev kmetijskih zemljišč. Lastniško kontrolo pa bo po novem preko 51-odstotnega lastniškega deleža imel hrvaški sklad Bosqar. Temu je minuli petek dala zeleno luč tudi Agencija za varstvo konkurence. To je po mnenju izvršnega direktorja Panvite Tonija Balažiča dobro, saj da gre za strateškega lastnika, ki ne prihaja iz prehranske industrije. "Naš cilj je seveda to, da rastemo," pravi.

Tudi strategije glede izrabe 3200 hektarjev, ki jih ima Panvita v dolgoročnem najemu od države, ne nameravajo spreminjati, torej naj bi še vnaprej vsa surovina, pšenica, koruza in ostali pridelki ostajali v Sloveniji. "Ta zemlja je bila do danes zelo dobro obdelana in tudi v prihodnje bo zelo dobro obdelana," zagotavlja Balažič.

Načrtovan prevzem Celjskih mesnin – največjega odkupovalca živine in predelovalca rdečega mesa v Sloveniji, ki zaposluje 400 ljudi – medtem spremlja prava drama. Maja letos je presenetila novica, da nameravata lastnika Celjskih mesnin Izidor Krivec, ki podjetje vodi že več kot tri desetletja in kranjski poslovnež Danilo Dujović večinski delež podjetja prodati hrvaški skupini Braća Pivac.

Hrvati so najprej od Dujovića kupili 40-odsotni delež avstrijskega podjetja CM Invest, lastnika Celjskih mesnin. Ko bi morali od Krivca pridobiti večinski delež, pa je to na zahtevo specializiranega državnega tožilstva, ki Dujovića preganja zaradi kaznivega dejanja gospodarske kriminalitete najprej preprečilo celjsko okrožno sodišče. Nato pa je Krivcu načrte prekrižalo še celovško sodišče.

Krivec pred kamere ne želi in sporoča, da v Celjskih mesninah zaradi pridobivanja soglasja za integracijo v veliko in kapitalsko močno skupino, kar bo omogočalo nadaljnjo rast, razvoj in uspešno poslovanje, ne dajejo izjav.

Zakaj sta se Krivec in Dujović odločila za prodajo Celjskih mesnin, uradno ni znano. Neuradno zato, ker se je podjetje znašlo v težavah in jima je zmanjkalo denarja za poplačevanje njunih obveznosti. Že kar nekaj časa pa naj bi bila tudi sprta.

Tudi zgodba s Panvito ni povsem brezmadežna. Država je kot lastnica družbe Farme Ihan leta 2021 svoj 25-odstotni delež v Panviti prodala družini Polanič za milijon evrov. In to kljub temu, da so strokovne službe v DUTB prodaji po tej ceni nasprotovale, saj da je dejanska vrednost več kot dva milijona evrov. S to prodajo se je lastništvo Panvite tako konsolidiralo okoli družbe Regal - Trgovina in z njo povezanimi podjetij Imo-Real in Imo-Rent oziroma družine Polanič, ki je sedaj 51-odstotni delež prodala hrvaškemu Bosqarju za 50 milijonov evrov.

Novi večinski lastnik si sicer mora sposoditi denar za vstop v Panvito, sedež podjetja, ki so ga ustanovili za prevzem, je na istem naslovu, kjer že delujeta dve podjetji, povezani z Matjažem Kovačičem, nekdanjim predsednikom uprave Nove KBM, na prvi stopnji obsojenim zaradi zlorabe položaja pri financiranju prevzema časopisne hiše Večer.

Hrvaški Bosquar nam je v pisnem odzivu sporočil le, da so zaradi zelene luči varuha konkurence zadovoljni in da so v Panviti našli partnerja, ki je lahko platforma za ustvarjanje vodilnega prehrambenega podjetja v regiji.

Kaj prodaja velikih agroživilskih podjetij tujcem pomeni za potrošnike, skrbi Tomaža Cimermana iz družinske prašičerejske kmetije pri Ptuju. ''Če vsak laik pogleda sliko, kakšno je stanje, koliko še nas je slovenskih podjetij v tej živilski branži, mislim, da so stvari zelo jasne. Kar se pa tiče varnosti in vseh teh drugih dejavnosti, pa ... mene osebno zelo skrbi, ampak tukaj v resnici ne vem odgovoriti, ker ne vem, kdo tukaj pije in kdo plača. Kakšni so resnični nameni, zakaj se je to naredilo v tako pridni in uspešni Sloveniji.''

Da posledice zagotovo bodo, medtem povsem iskreno in neposredno razmišlja direktor največje zadruge v Sloveniji, zadruge Trebnje-Krka, Stanko Tomšič. "Mislim, da to nikakor ne pomeni, da bomo Slovenci ostali brez hrane. Res pa je, da s tem zgubljamo suverenost, zgubljamo svojo neodvisnost. Jasno je, da vsak lastnik zasleduje svoj interes. Mi potem, ko prodamo, smo kritični; ja, pa je lastnik naredil to, pa je uveljavljal ta interes, pa je namesto slovenskih proizvodov pripeljal recimo v trgovino svoje, tuje proizvode. Ja, to nam mora bit logično. Vsak lastnik pač zasleduje svoj interes. Tud treba je po moje realno povedati, da veliko teh prodaj je bilo tudi pozitivnih zgodb. Veliko pa je izrazito negativnih. Sam mislim, da je predvsem slabo to, da nimamo neke strategije. Država nima neke strategije, kaj je pomembno za državno kmetijstvo, za državno gospodarstvo in kaj je treba sistemsko obdržati, da država ohrani nek nadzor nad tem in kaj je pač tisto, kar se lahko proda."

In kmetijska ministrica Mateja Čalušić? V primeru Panvite in Celjskih mesnin država, pravi, ni mogla in ne more ukrepati. Snujejo pa prehransko strategijo, ki bi zagotovila povezanost prehranske verige, s tem pa višjo samooskrbo, robustnejšo prehransko varnost države.