Obrazi ikoničnih fotografij osamosvojitve

Zbrali smo zgodbe, ki so jih pred tremi desetletji v objektive ujeli fotografi, zgodbe, ki so postale zgodovina Slovenije. Novinar rubrike 24UR Fokus Miha Drozg se je zakopal v arhiv in akterjem na ikoničnih fotografijah dal imena in priimke, jih poiskal in prisluhnil njihovim zgodbam. To so spomini, polni zanosa, energije, pričakovanj, anekdot … Ljudi, ki so nedvomno zaslužni, da so osamosvojitvene sanje postale resničnost. 

21. junij 1988. Več kot 30 tisoč ljudi je na tedanjem Trgu osvoboditve, danes Kongresnem trgu, protestiralo v podporo Janezu Janši, Ivanu Borštnerju, Davidu Tasiču in Franciju Zavrlu. Nastopili so številni govorniki, pesniki, pevski zbori, celo punk skupine, denimo Pankrti, ki so se znova zbrali prav za to priložnost. In med množico, ki je demonstrirala pozno v junijsko noč, je bil tudi tedaj 17-letni Boris Petković. "Bila je ena sijajna energija, polna nekih upov v neko boljšo prihodnost."

Ko se je 18. julija 1988 začelo sojenje četverici, je bilo zanimanje javnosti iz dneva v dan večje. Na Roški, pred stavbo tedanjega vojaškega sodišča, se je v podporo zaprtim začela zbirati pisana publika. Tja si je na vsak način želela tudi tedaj 79-letna Angela Dovjak. Med množico jo je – čeprav sploh še ni imel vozniškega izpita – s fičkom iz Bizovika pripeljal njen vnuk Roman Kastelic. "Bila je prepričana v prav tistega časa, v prav resnice in si je izredno želela biti del tega, priti na sam dogodek. Obljubila mi je, da samo pogledava in greva, potem je pa stvar ušla iz rok. Ona je pač navdušeno pristopila k celi stvari in nastala je ta fotografija."

Dan za dnem je na Roško prihajal tudi tedaj 23-letni Tomaž Wirth. "Spomnim se vročine, ogromno prahu, ogromno avtomobilov, mislim, da so namerno mimo vozili in trobili. In pa neverjetne pozitivne energije, ki je – razen še na Kongresnem trgu, pa morda na večer po plebiscitu – nikoli več ni bilo."

Tik pred slovesno razglasitvijo samostojnosti je grozeče rožljanje vojske postalo realnost. 26. junija 1991 malo po poldnevu so nekatere tankovske enote JLA na Primorskem že zapustile vojašnice in odrinile proti meji. Kolono je z dvorišča domače hiše opazoval tudi tedaj 21-letni študent Aleksander Dekleva. "Tisti dan smo vedeli, da se nekaj dogaja, nismo pa točno vedeli, kaj. So začeli tanki, oklepna kolona, hrumeti po Vremski dolini, proti italijanski meji. Doma smo bili in sem videl, da se nekaj dogaja. Kot mlad fant sem rekel, to bo zanimivo in gremo pogledat."

Dan kasneje, 27. junija, ko se je uradno začela desetdnevna vojna za Slovenijo, so oklepniki zahrumeli po vsej državi. Eden od tankov, ki so prodirali proti Brniku, je pokvarjen obstal ob cesti v Komendi. Do njega se je nemudoma odpravil Marko Kern. "Takrat sem bil star 17 let in vprašam očeta, kaj ti ne greš v službo. Pravi: kako naj grem v službo, če so v Mostah tanki. Jaz seveda vstanem, pogledam, vidim skozi okno, da se res pelje konvoj tankov mimo, po glavni cesti do Brnika. Sem vstal, se oblekel, vzel kolo in šel s kolesom počasi pogledat."

28. junija je iz varaždinske vojašnice v Gornjo Radgono prihrumela oklepna kolona polkovnika JLA Berislava Popova. Tam pa naletela na silovit odpor neustrašnih mladeničev. Med njimi sta bila tudi Matjaž Perša in Marjan Himelrajh. "S te zgradbe smo metali molotovke in smo dejansko uničili vso oskrbo, municijo, ostali so brez vsega, smo se borili dejansko z golimi rokami, samo z molotovkami, brez orožja, smo si upali tudi na jugoslovansko ljudsko armado."

Ne z orožjem, pač pa z besedami se je proti vojski z grajskega hriba v Gornji Radgoni boril Dušan Zagorc. "Jaz sem v nedeljo, 30. junija, tukaj postavil ozvočenje, ker sem sporočal vojakom, predvsem v slovenščini, nekaj sem tudi v srbohrvaščini, ko je enota Popova bila zabarikadirana na mejnem prehodu, da naj ne uničijo Radgone, da smo festivalsko mesto, pa da smo nekako vedno bili miroljubni."

Zelo dobro se vojnih dni – predvsem dneva, ko so z letališč na Hrvaškem proti Sloveniji poletela letala JLA – spominja tudi igralec ljubljanske Drame Vojko Zidar. "Seveda smo bili vsi v paniki zaradi agresije srbofilov na odcepitvene želje. Ko je bila sirena, jaz sem pa stanoval tukaj par 100 metrov stran na Poljanski cesti, sem seveda svoja dva otroka in ženo takoj alarmiral in smo se evakuirali proti tunelu."

Tudi to so obrazi Slovenije, ljudje, ki so prispevali k rojstvu države. Njihove zgodbe so za vedno ujete v fotografske podobe in del njih lahko vidite v oddaji 24UR in rubriki Fokus z Miho Drozgom. 

Celotno oddajo si lahko ogledate na VOYO.