KOMENTAR: Bi se raje utopili ali goreli na grmadi?

"Ničesar, ničesar se niso naučili," z razočaranjem v glasu pripoveduje Krzystof Patora, ko se pogovarjava o njegovih nekdanjih soborcih iz gibanja Solidarnost. Boli ga, da še vedno ne razumejo ali ne želijo razumeti, kaj je demokracija, pa tako so se borili zanjo. Vse tiste knjige, vsi tisti materiali, publikacije, vse znanje, ki si ga je tako prizadeval deliti, zaradi česar je tri leta prebil v zaporu, nato pa bil prisiljen zapustiti domovino, vse je zlorabljeno, poteptano. Če tisti pravi, trdi komunizem kot totalitarni družbeni sistem, ne kot ekonomsko teorijo, iskreno sovraži, pa iz njega veje prav nekakšen hladen prezir, ko govori o nekdanjih kolegih, za katere je demokracija zgolj še floskula v boju za moč, denar in oblast, v resnici pa jim ne pomeni prav veliko. 

Vsiljevanje zahodnih vrednot in liberalnega odnosa do družbe. Kaj hujšega. Koliko desetletij smo hrepeneli po svobodi, po pravici, po samostojnosti, po demokraciji, nekateri pa po sadnih jogurtih, kavbojkah, bananah, kavi, kokakoli. Zdaj, ko smo to končno dobili, se zmrdujemo kot razvajen otrok. Ne, tega pa ne bi, kaj se pa to pravi, da si tudi drugi želijo tega istega, oh, kaj hujšega, da bi bila pravica za vse, to pa res ne gre, predolgo smo si jo želeli, da bi jo zdaj delili naokrog, kar vsem po vrsti. Pokaži, da si naš, da si čist, s kom spiš, kaj imaš med nogami, kakšne barve si in v katerega boga verjameš. Če nisi "ta pravi" – v vodo. Če se utopiš, si "naš", če se ne, potem si zaslužiš grmado.  

Dve svetovni vojni sta bili potrebni, da se je del človeštva v imenu preprečevanja tovrstnih grozot v prihodnosti dogovoril o najmanjših skupnih imenovalcih – o tem, česar ne bomo nikoli več počeli, da bi se izognili trpljenju, zlorabam, smrti. Kajti ni se začelo z vojno; vojne so se lahko začele zaradi diskriminacije na osnovi nacionalnosti, verske pripadnosti, spolne usmerjenosti, rase ali prepričanja, zaradi populizma, zaradi avtokracije. 

Kot kaže, bo spomin na neuspelo vstajo preživel dlje kot spomin na varšavski geto. To ni več tako popularno. Oblasti je v nenehnem poigravanju s kolektivnim čustvovanjem naroda uspelo znova vzrediti demona antisemitizma. Kljub tako grozljivemu, nepojmljivemu uničenju judovske skupnosti, kot so ga doživeli na Poljskem, se Poljaki Judov znova bojijo. Bojijo se, da bodo prišli nazaj in jim vzeli, kar so si njihovega prilastili. Ta strah so jim vsejali neodgovorni posamezniki, ki se kljub deklarirani podložnosti vsevišnjemu intimno vidijo nad njim. Stvari so šle tako daleč, da je poljski parlament sprejel zakon, po katerem Judje, ki jim je bilo pod nacizmom in komunizmom odvzeto premoženje, tega oziroma odškodnine ne morejo več dobiti nazaj, če zadeve niso rešili v 30 letih. Pravica ima rok trajanja. Antisemitizem pa se znova prosto razrašča. Tako kot homofobija. Tudi v tem primeru zgodovinski spomin krepko peša. Pa tujci, tisti drugi. Vsi, ki niso naši. Pojdi v vodo, če se ne utopiš, si zaslužiš peč, ker nisi – naš.

Gospodarska kriza ali dve, neodgovorni voditelj ali dva, trije, ščepec populizma in propagande in hop – temelji, na katerih se je vzpostavilo sodelovanje največjih evropskih držav, pred tem večnih nasprotnic, so problem sami po sebi. Zahodne vrednote in liberalizem. Kaj hujšega. Se spomnimo, kaj je na drugi strani? Si tega res želimo? Znova? Poljaki so odporen narod. Kot pravi Patora – eh, vse bomo preživeli, tudi izstop iz EU, če bo prišlo do tega, še vedno smo. A ne brez upora, samo spomnite se varšavske vstaje. Za zdaj so na čelu upora ženske.

Pa mi? Se spomnimo, kaj je na drugi strani? Tam, kjer ni zahodnih vrednot, liberalizma, demokracije, človekovih pravic za vse? 

Celoten prispevek je na voljo na VOYO.