Vrhunski kolesarski šport je tudi šport nepredstavljivih naporov in bolečin, ki si jih gledalci in navijači težko predstavljamo. Naporov, ki iz tekmovalca posrkajo zadnje atome moči. "Ko sem ga objel pred magistratom, sem čutil, da je ostala samo vreča," slikovito pove nekdanji kolesar Martin Hvastija.
Primož Roglič je poseben, je fenomen. Tudi zato, ker je začel kot skakalec na smučeh, veljal za izjemno nadarjenega, perspektivnega, kot mladinec je zmagoval. A je potem v Planici grdo padel, si zlomil nos, imel pretres možganov. Star je bil 18 let. S skoki je sicer nadaljeval, a na testiranjih kasneje povsem navdušil dr. Radoja Milića. Roglič ima namreč izjemne predispozicije za kolesarstvo. Radoje Milić za Fokus pojasnjuje, kakšne so, kako so videti testi in kakšne so Rogličeve številke v primerjavi z drugimi: "Če je kdo idealno grajen za kolesarja, je on."
In Roglič je bliskovito napredoval. Koliko odrekanja, dela, bolečine in naporov pa stoji za takšnim napredkom in vrhunskimi rezultati ... tudi o tem nocoj v Fokusu.
Tadej Valjavec, nekdanji kolesar, med drugim pripoveduje, kako je kolesarstvo tudi neusmiljena borba, gladiatorstvo. Mišice bolijo že po tretji etapi, a treba je priti do cilja. Zelo nazorno: "Apetit sigurno pade, zadnji teden je hranjenje mučenje. Bolj kot gre proti koncu, težje kaj spraviš vase. Spomnim se svojega Gira, vedel sem, da moram pojesti krožnik makaronov. Ni šlo drugače, kot da sem makaron za makaronom pomakal v nutelo in lažje spravil dol."
Vrhunski športniki imajo drugačen prag za bolečino kot drugi ljudje. Telo si dodobra opomore že v tednu, dveh. "A vendar glava vseeno potrebuje veliko več časa, da si se spet sposoben pripraviti do tega, da se mučiš in spet premaguješ bolečine," pravi Valjavec.
KOMENTARJI (22)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.