Epidemija in najstniki

Tudi najstniki, torej učenci višjih razredov osnovne šole in srednješolci, tudi maturanti, so zaradi epidemije že kar nekaj časa socialno izolirani, brez družbe vrstnikov, brez šole. In prav najstniki so tu v specifičnem položaju. Biološko so sicer že odrasli, pa vendar, kot pojasnjuje Ivan Lorenčič, ravnatelj Druge gimnazije Maribor, "je to ravno najbolj neprijeten čas, čas odraščanja, iskanja identitete, sodelovanja s svojimi sošolci ... Tu pa – jaz temu včasih pravim, se hecam, otroški boni pač ne bodo pomagali. Tu ne morete deliti bonov in pomagati z boni".

Odrasel svet bi najstnikom moral v kriznih časih predvsem dokazati, da je zanesljiv, da ve, kaj dela. "Zato je upravičeno izgubljeno zaupanje vanj pri občutljivih najstnikih rodilo tudi strah, negotovost, hkrati celo revolt. Žal pogosto navznoter – v ignoranco, v apatičnost, celo v izgubo smisla," novinarju Mihi Drozgu pripoveduje Katarina Torkar-Papež, ki na Gimnaziji Poljane uči slovenščino. Že prej opazne razlike med dijaki se, opozarja, ob šolanju na daljavo samo še poglabljajo. Kot že tolikokrat, so najkrajšo potegnili tisti, ki so že tako v stiski.

O izkušnjah mladih v tem času, šoli, življenju ... govori tudi Vesna Muzek, dijakinja četrtega letnika Druge gimnazije Maribor, program mednarodne mature. Tako kot številni drugi srednješolci se zaveda nevarnosti virusa in nujnosti ukrepov, a želi, da družba sliši tudi njih. Tudi dijake vse bolj skrbi, kako bo pouk na daljavo vplival na njihove ocene, zaključne izpite, maturo. "Srčno upam, da se situacija, ki je bila v Sloveniji, ne bo ključno odražala v naših rezultatih na maturi v primerjavi z drugimi po svetu, katerih države so ubrale druge načine."

Že samo dejstvo, da se ne morejo družiti z vrstniki in praktično ves čas preživljajo v ozkem družinskem krogu, med najstniki povzroča številne stiske, frustracije, napetosti. Kot opozarjajo na ljubljanski pediatrični kliniki, je bilo pri njih v minulem letu hospitaliziranih kar za 30 odstotkov več otrok in mladostnikov po resnem poskusu samomora. Da se mladostniki soočajo s tesnobo, poslabšanjem razpoloženja, ugotavlja tudi doktorica Maja Drobnič Radobuljac, specialistka otroške in mladostniške psihiatrije na Psihiatrični kliniki v Ljubljani.

Šolanje na daljavo je naporno že za tiste otroke in mladostnike, ki so zdravi, ki nimajo drugih težav in živijo v urejenih družinah. Še huje je za tiste, ki vsega tega nimajo, ki živijo v disfunkcionalnih družinah ali ki potrebujejo dodatno strokovno pomoč. Vsa razsežnost težav pa se bo pokazala takrat, ko se bodo najstniki vrnili v šole. 

"In za takrat v resnici opozarjam, da moramo biti pripravljeni, da mora biti pedagoško osebje tisto, ki bo dovolj rahločutno za to, da bodo zaznali tudi motnje v duševnem zdravju, poslabšanje razpoloženja, žalost pri otroku, če otrok ne bo mogel slediti šolanju, ko bo spet teklo v živo. Kot seveda naše službe, da bomo lahko sprejemali in ustrezno obravnavali te otroke, ko bodo napoteni k nam. Tukaj že zdaj vidim kar veliko težav. Naše službe so bile podhranjene in dejansko delovale že veliko preko roba svojih zmogljivosti; že preden se je ta epidemija začela," pravi dr. Maja Drobnič Radobuljac. Kaj svetuje najstnikom? In kje najti pomoč?

Vsi razumejo ali pa bi morali razumeti, da je zaradi epidemije pri odločitvi glede obiskovanja šol pri starejših otrocih in najstnikih treba biti res zelo previden. A hkrati je jasno, da vlada nikakor ni naredila vsega, česar bi lahko, da bi vsaj delno poskušali normalizirati, olajšati šolanje. Ali da bi priznali, da stiske in težave obstajajo, in jih aktivno reševali. Ko pa se bo epidemiološka slika vendarle izboljšala in se bodo najstniki lahko začeli vračati v šole, bo treba posebno pozornost nameniti tudi njihovemu duševnemu zdravju in siceršnjim stiskam, ki jih imajo in jih bodo imeli zaradi epidemije. Ob tem pa bo nujno dosledno skrbeti za epidemiološke ukrepe – čim več testiranj, maske, dosledno zračenje učilnic, ko bo vreme primerno, pa tudi čim več pouka na prostem.