Od maničnega nerealističnega optimizma do hude depresije

"Leta 2007 sem doživel prvo hujšo epizodo. Bil sem doma čisto paranoičen in smo se znašli pred bolnišnico Polje. Razmišljal sem, da je mogoče neka fora in da bodo prijatelji odgrnili zaveso in rekli: Presenečenje! Ampak vse, kar sem dobil, je bilo spoznanje, da žurke ni in da sem na psihiatriji sam. Star sem bil 27 let," je povedal naš sogovornik. 

Jaka Tomc o svoji bipolarni motnji govori in piše. O stvareh, o katerih bi mnogi raje molčali. O težkem dnu depresije in barvitih višavah manije pravi, da je občutil paleto čustev, ki jih večina nikoli ne bo. Bolezen mu je vzela veliko – osem let nenehne borbe, da bi bil stabilen, desetkrat je bil hospitaliziran, vsakič v hudi maniji. Zato danes brez pomislekov ruši tabuje pred boleznijo, ki je nihče ne izbere, ter vsakega, ki se z njo sooča, zaznamuje za vse življenje.

"Bližnjim je težko to gledati. Ti propadaš pred njihovimi očmi. Starša, moram reči, da ste me pozitivno presenetila. Nisem pričakoval, da bosta vsak dan v bolnišnici. To mi je veliko pomenilo, ko sem bil noter. Ta občutek, da nisi sam. Zavedanje, da nisi sam, je zelo pomembno pri obvladovanju take bolezni," pravi. 

Zaradi izrednega zagona in idej se pacienti v maniji lahko pogosto znajdejo v težavah, pojasnjuje dr. Borut Škodlar, psihiater in psihoterapevt z ljubljanske psihiatrične klinike. Prodajajo nepremičnine in dvigujejo kredite. Na drugi strani pa so depresije, ki potem sledijo, za pacienta uničujoče in izčrpavajoče. "Poznam kar veliko ljudi, ki so se srečali z bipolarno motnjo in so ohranili stike, poročajo o tem, kako jim je bilo nujno in preživitveno, da so ohranili ob sebi ljudi, ki so jih polno sprejemali in jim pomagali priti ven," je pojasnil. 

Jaka je že 10. leto v remisiji. Ima ljubečo družino, hodi v službo in živi običajno življenje. Hkrati pa, kot pravi, vedno živi v strahu, da ga ne bi odneslo na eno ali na drugo stran.

V rubriki 24ur Fokus poglobljeno o bipolarni motnji, o tem, kako je živeti z njo, kako se s tem soočajo bližnji in zakaj je, čeprav smo v 21. stoletju, stigma še vedno tako velika. Naša ekipa je bila tudi na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice.