Čez ocean v 32 dneh

Dobili sva se v italijanskem Sesljanu. V zalivu, kjer ima zasidrano svojo jadrnico Tahuata – poimenovala jo je po polinezijskem otoku, ki jo je prevzel. Na katerem je, kot pravi, pustila košček svojega srca. 

'Morje je moj kisik' 

Ko prime krmilo, ugasne motor in dvigne jadra, je doma. Tišina jo pomiri, brez morja ne more. 

Nekoč učiteljica razrednega pouka je izbrala drugačno življenjsko pot – ko se je podala na šestmesečno pot po Aziji, niti slutila ni, da bo zdoma veliko dlje. 

V Avstraliji je zasledila nenavaden oglas – nekdo je iskal posadko za jadranje do Sydneyja. Izkušnje je že imela, saj je v Sesljanu poučevala jadranje, zato se je prijavila. Zgodba, ki se je potem odvrtela, je skoraj filmska. "Štiri osebe naj bi šle. Vse so nekako odpadle in sem ostala samo jaz. Potem je skiper rekel, gremo vseeno. In sva se zaljubila", se spominja. 

Do Sydneyja nista prišla, jadrala sta osem let.

Sredi oceana brez jadra

Na tvegano pot, prečkanje Tihega ocena, sta se pripravljala dolgo. Plovba je zahtevala ogromno logistike. Na pot sta krenila v začetku aprila, prva naslednja marina, v kateri sta se ustavila, je bila konec septembra. 

"Jaz sem en teden nakupovala in sortirala, shranjevala. Vsaka zelenjava ima svojo tehniko shranjevanja. Korenček denimo moraš zaviti v časopisni papir in ga menjati vsaka dva meseca,da ti traja večno. Jajca moraš namazat z vazelinom pa ti tudi zelo dolgo trajajo", pravi.

Urejala sta jadrnico, brala izkušnje ljudi, ki so to pot prepluli pred njima. In brez težav ni šlo. A na tako dolgi poti jih, pravi, pričakuješ. "Jadro nam je padlo v vodo. Pletenice na krmilu so se strgale in ni več delalo. Avtopilot se je pokvaril. Ko je pihalo, sva imela vetrnega, ko ni pihalo, sva mogla na roke."

Ko se čas ustavi 

Od vseh krajev, ki jih je obiskala, ob katerih je živela, in vseh morji, ki jih je preplula, jo je prevzela francoska Polinezija. "Francoska Polinezija ima to posebnost, da je tako zelo daleč od vsega, da malo ljudi gre tja. In tisti, ki gredo, obiščejo ponavadi Tahiti, Moreo, Bora Bora. Potem imaš te atole, kjer so dva ali trije turistični, na ostalih ne živi nihče. In je otok kot z razglednice, samo zate. Pod vodo, ko greš, vidiš, da se tukaj še nihče ni potapljal."

Telefon ne lovi omrežja, ni ceste, ki pelje do tja, tam zares lahko živiš v stiku z naravo, pripoveduje. 

Kljub izkušnji, ki jo je, kot pravi, spremenila, se je vrnila v domači Sesljan.

Za rubriko 24ur Fokus je pojasnila, koliko denarja je potrebovala za življenje na jadrnici, kako se je naučila izdelovati vino brez grozdja in sir iz mleka v prahu? Če hočeš preživeti daleč od kopnega, se, kot kaže, moraš naučiti marsičesa.