"Napišem tak iskren mail, prelila sem dušo na papir in nisem pričakovala nobenega odgovora, ker ga tudi drugje ni bilo." Jeleno je pred petimi leti doletela težka bolezen, potem ko je, v času korone, izgubila tudi službo. Ostala je brez zdravstvenega zavarovanja, nakopičili so se položnice, izvršbe, krediti, neplačani računi za stanovanje, opomini pred deložacijo. Ko je pomoč mesece neuspešno iskala pri vseh državnih institucijah, se je, na robu obupa, obrnila na Anito. "Isto noč me kliče gospa Anita Ogulin. Ob polnoči. In mi reče: Opravičujem se, danes sem bila na terenu, šele zdaj sem prišla domov. In je rekla: Vse se da rešiti. Umiri se, se bomo pogovorili. Naslednji dan smo stvari začeli urejati."
Tako je delala Anita. Ne da bi se ustavila, ker so, kot je večkrat povedala, bile stiske ljudi včasih tako hude, da se je bala, da ne bodo dočakali jutrišnjega dne.
"Ko sem prišel od nje, mi ni nič obljubila, ampak jaz sem vedel, da je nekdo z mano. Dobesedno nas je pobrala s tal in če jaz takrat ne bi nje srečal v pisarni, vprašanje, če bi se zdaj pogovarjala," pa je izpoved Stanka Bezneca. Še ena od zgodb, ki brez Anite mogoče ne bi imela tako srečnega konca.
Dolžni smo pomagati
Ni človeka brez sočloveka, je bilo, poleg nešteto drugih, sporočilo, ki ga je Anita Ogulin neutrudno ponavljala. Živela je za ljudi v stiski. Za ljudi, ki niso več znali naprej. Za tiste, ki niso več videli upanja. Ona ga je vselej. "Vse ljudi je sprejela takoj za svoje," se spominja njena sodelavka Neža Haler. "Povezala se je z ljudmi, donatorji in takoj smo lahko našli najbolj učinkovito pomoč," je dodala.
Izjemno empatična je brez obsojanj vedno poudarjala, da se revščina lahko zgodi vsakemu. Ne glede na družbeni status ali izobrazbo. Mehka kot pero, a hkrati odločna borka proti birokratskim oviram in glasna kritičarka togega sistema ter nemalokrat napačnih odločitev politike, ki so revščino še dodatno poglabljale.
"Mi smo dolžni pomagati, mi hočemo pomagati. Vsakemu, ki mu pomagaš, ne pomagaš samo njemu, ampak si srečen tudi sam," je dejala v času lanskih poplav, ki so zajele Slovenijo. Tudi takrat se je sama, še vedno bolna, odpravila na več kot 300 terenov po vsej Sloveniji.
Za druge se je razdajala vse svoje življenje. "Sebi ni kupila. Raje je za druge dala. Tudi zame. Dala mi je vso ljubezen tega sveta. Naučila me je ljubiti naravo in ljudi," pravi njen sin Simon. O njej govori s takim občudovanjem in spoštovanjem. Do vsega, kar je naredila za svojo družino in vse druge.
"Vso to dobroto, ki jo je razdala, jo je iskreno razdala. Ljubeča, srčna, dobronamerna, svetovljanska, požrtvovalna. Zame boginja," nadaljuje Simon in se zaveda, da so jo mnogi otroci in tudi odrasli, ki jim je pomagala, doživljali kot drugo mamo. "Ona je vsem nam druga mama. Za to ni drugega kot čarovnija. Če bi bilo na svetu malo več takih ljudi, kot je ona, bi bil ta svet raj," pripoveduje Jelena.
Kako zelo se je dotaknila src slehernega človeka, ne le tistih, ki jih je poznala in jim pomagala, kažejo številni odzivi, ki so se ta teden zvrstili ob novici, da je ni več med nami.
Družba brez Anite nikoli več ne bo enaka, bo pa bogatejša zaradi vsega, kar nas je učila. Vsako sporočilo ali dejanje, ki ga je nesla med ljudi, je njena dediščina. Pokazala nam je pot k družbi sočutja, solidarnosti in spoštovanja. K družbi, ki jo je kot tako, do zadnjega dne, neutrudno gradila tudi sama.
V rubriki 24UR Fokus se bomo Aniti in njenemu delu poklonili s posebnim prispevkom.
