'Če igraš harmoniko, ne moreš biti žalosten’

Vse se je začelo v 50. letih prejšnjega stoletja na domačiji bratov Avsenik, glasbenega samouka Slavka in akademsko izobraženega glasbenika Vilka, ki je igral v Plesnem orkestru RTV Ljubljana. Spomine na tisti čas obuja vnuk Slavka Avsenika, Sašo Avsenik. "Začelo se je pri njima tako, da je harmonikar, ki je bil na RTV, zbolel. In ga je ata Slavko zamenjal, ker je stric Vilko pač na hitro potreboval rešitev in je kar svojega brata povabil. Kasneje so naredili trio, iskali so nov zvok, z orkestra so k sodelovanju povabili še Franca Koširja in Albina Rudana. V bistvu harmonika, kitara, sta bili za veselje, pevca za sporočilnost, trobenta in klarinet pa glasbeno, da je bilo artikulirano in da je melodija lepo ven prišla."

Po začetkih bratov Avsenik, ki sta spodbudila nastanek številnih drugih podobnih zasedb, je slovenska narodnozabavna glasba prve večje spremembe doživela po osamosvojitvi, z videospoti in modernizacijo žanra. Nato pa v sredini prvega desetletja 21. stoletja nov mejnik: Atomik Harmonik in norija slovenskega turbofolka. Ideja se je, pojasnjuje vodja skupine Jani Pavec, rodila leta 2003, med snemanjem videospota s skupino Kingston na Kreti. "Spomnim se, da je DJ, ki je prej samo tuje hite nabijal, v nekem momentu zavrtel Golico. In mularija je čisto znorela. Z Daretom iz zasedbe Kingston sva se spogledala in rekla; glej, definitivno je treba mladim v Sloveniji približati to glasbo in jo modernizirati. Dve dekleti, dva fanta, večglasno petje, kakšno dober beat. In to je treba dati mladim." Očitno, pogosto ceneno namigovanje na seks se Pavcu ne zdi nič problematičnega. "Mi ne filozofiramo in ne iščemo nekega alter v svoji glasbi in besedilih. Preproste pesmi, vsakdanje tematike, ljubezen. To je to."

Čeprav je turbofolk bolj ali manj izzvenel, so določeni elementi ostali vse do danes. Mladi ansambli, glasbeniki, oblečeni v kavbojke, srajce, seksi kratka krila, s supergami in sončnimi očali. Glasbeno pa zlasti spogledovanje z različnimi prvinami sodobnega popa. Ključen predstavnik te sodobne narodnozabavne struje so že kar nekaj časa Modrijani, v podobni smeri pa deluje tudi skupina Gadi, moški narodnozabavni trio iz okolice Ljubljane. "Melodije, vsaj nekatere, imajo mogoče nekaj elementov popa, ampak delamo na tem, da je še zmeraj všečno, da tudi starejša publika to sprejme," pojasnjuje basist, vokalist in komponist skupine Primož Ilovar. "Trudimo se, da so sporočila zmeraj pozitivna, da ne težimo s kakšno depresijo. Skušamo torej z vsakim besedilom, z vsako melodijo, vzbuditi pozitivna čustva."

Kaj pa sodobna narodnozabavna glasba sporoča o Sloveniji, tukaj in zdaj? Kakšen je svet, ki ga predstavlja, opisuje? Kulturolog dr. Peter Stanković s Fakultete za družbene vede je analiziral 20 sodobnih narodnozabavnih besedil in videospotov, ugotovitve pa strnil v knjigi Simbolni imaginarij slovenske narodnozabavne glasbe. Med drugim ugotavlja, da je svet sodobne narodnozabavne glasbe izrazito uniformen, enoznačen, urejen. "Praktično nimamo gejev, nimamo temnopoltih, nimamo čefurjev, nimamo niti turistov z zahoda, do katerih načeloma nimamo predsodkov. In ta uniformnost, enoznačnost, je pa nekaj takega, zaradi česar izražam določen strah, da bi neke avtoritarne ali fašistoidne politične sile v družbi mogoče dobile apetite, da bi si to glasbo poskušale prisvojiti. Slaba polovica Slovencev posluša to glasbo in to je politično privlačno."

Ob tem ni nepomembno, da slovenska narodnozabavna glasba ni tradicionalna slovenska ljudska glasba. In da osrednji inštrument tega žanra – harmonika – še zdaleč ni primeren le za narodnozabavne viže. Kaj vse zmore harmonika, je za 24UR Fokus prikazal Marko Hatlak, klasično izobražen glasbenik, ki na svojih nastopih združuje raznovrstne sloge; od Bacha in baroka do tanga in balkanskih ritmov. Harmonika Hatlaku predstavlja zlasti nostalgijo. "Zmeraj ima nek tak pridih elegantnega, starejšega časa. Mi je pa en Štajerec tudi tako rekel: Če igraš harmoniko, ne moreš biti žalosten."

Celoten prispevek si lahko ogledate na VOYO.