Bi lahko papež odstopil že okoli velike noči?

28. februarja 2013 je papež Benedikt XVI. poskrbel za pretres v Rimskokatoliški cerkvi – odstopil je. 13. marca ga je nasledil papež Frančišek, s tem pa je nastopilo do takrat izjemno redko obdobje, ko sta v Vatikanu sobivala dva poglavarja ene najstarejših institucij na svetu in voditelja okoli milijarde in 200 milijonov katoličanov in katoličank.

Tik pred deseto obletnico pontifikata papeža Frančiška pa je ena glavnih tem tako v cerkveni kot v širši javnosti njegov morebiten odstop. Ključni nalogi, ki si ju je papež zadal pred desetimi leti, sta reforma kurije, vatikanske vlade in pa sam duh cerkve, torej, kako biti katolik. Ampak papež ne želi spremeniti sporočila cerkve, pač pa prilagoditi način, kako sporočati, kako prenašati cerkveni nauk ljudem v svetu, ki je drugačen od sveta pred 50 leti.

Po papežu Benediktu XVI., ki je veljal za zagovornika zelo konservativnih stališč cerkve, je izvolitev Frančiška prinesla velika pričakovanja. Da bo cerkev, ki se je znašla v krizi, z vse manj verniki, stopila v korak s časom, da bo politika Vatikana bolj progresivna in predvsem, da bo dokončno opravila s spolnimi zlorabami in korupcijo. Po desetih letih se zdi, da so bila pričakovanja verjetno prevelika.

Papež Frančišek je cerkev dejansko znova bolj približal ljudem. Bistveno več težav pa je novega papeža pred desetimi leti pričakalo v kuriji. V Vatikanu je pričakovano sicer naletel na medsebojne spore, interesne vojne in globoko korupcijo. Zaradi tega je med drugim državnemu tajništvu odvzel nadzor nad financami, spremenil je sistem upravljanja, finančne vire je poenotil, centraliziral.

Vrednost katoliške cerkve ocenjena na približno 30 milijard evrov

Katoliška cerkev je izjemno bogata, njena vrednost je ocenjena na približno 30 milijard evrov, njeni zakladi pa so neprecenljivi. Skozi celotno zgodovino so jo spremljali finančni škandali, Vatikanska banka je neusahljiv vir špekulacij tudi o domnevni povezanosti z mafijo. Papež Frančišek, jezuit, ki poudarja skromnost, je moral ukrepati, vendar kako uspešen je v resnici, je za zdaj še težko ocenjevati.

Kot vsak voditelj ima okoli sebe, poleg kurije in rednih srečanj s škofi, tudi bolj tesne in manj tesne sodelavce. Frančišek jih zna modro izbirati, meni doktor Peter Lah, profesor na Fakulteti za družbene vede papeške univerze Gregoriana v Rimu. Daje občutek, da je v stiku z dnevnim dogajanjem po svetu, da je prisoten in je dobro analiziral trenutne razmere v cerkvi in v svetu. Gre namreč za vprašanje relevantnosti, pravi doktor Lah, ali cerkev s svojim sporočilom in delom ponuja nekaj, kar ljudje potrebujejo.

Čeprav je položaj žensk znotraj cerkve še vedno izrazito neenakopraven, so se pod Frančiškom stvari vendarle začele premikati. Papež Benedikt je bil za mnoge simbol dogmatizma in zato v delu duhovščine, zlasti evropske in severnoameriške, tudi veliko bolj priljubljen kot sedaj Frančišek.

Vendar pa kaj konkretnega na področjih istospolno usmerjenih, porok duhovnikov, ukinjanja celibata, duhovnic ... Frančišek vendarle ni naredil. Dramatične, tektonske spremembe v tako rigidnem okolju so seveda izjemno težke, je pa Frančišku uspelo v katolicizem vpeljati nove teme, odpirati nova vprašanja, kot so begunci in okolje.

Uradno papeževo zdravstveno stanje je skrivnost. Znano pa je, da ima težave s koleni, hojo, zato tudi z naraščajočo težo, že v mladosti je ostal brez enega pljučnega krila. Ko ne bo več mogel delati, bo kot papež odstopil, to je jasno, vatikanisti pa pravijo, da bo pravzaprav presenečenje, če ne bo odstopil.

Prispevek si lahko v celoti ogledate na VOYO.