V Srebrni niti – Združenju za dostojno starost so napisali besedilo Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ), ki so ga v začetku leta dali v javno razpravo. Sprva, pravi eden od piscev zakona, dr. Andrej Pleterski, zanimanja za razpravo ni bilo, šele po nekaj mesecih so se predlagatelji uzakonitve pomoči pri samomoru začeli pogovarjati z zdravniki in medicinskimi sestrami. Nanje bi namreč – po predlogu ZPPKŽ – padlo breme asistence bolniku, ki želi umreti. Kakšni pa so argumenti ZA in PROTI zakonu? Kdo je ZA in kdo PROTI?
Med najglasnejšimi podporniki pomoči pri samousmrtitvi je nedvomno Alenka Čurin Janžekovič, upokojena učiteljica in ravnateljica. Že 65 let živi z neozdravljivo boleznijo – polisaharozo tipa 4. To je bolezen, ki prizadene kosti, sklepe in hrustanec do te mere, da ti začnejo propadati, razpadati. Posledica bolezni so neznosne, neopisljive bolečine, ki si jih lajša z analgetiki. A bolezen posega vse globlje. Alenka vse težje govori, vse pogosteje išče prave besede. Ni več samostojna, vsak dan ji pomaga asistentka Larisa. Zato prihaja čas, pravi, čas za dostojno smrt. "Tako imenovano zeleno luč (za Švico) imam. To je tista prva stvar, ki ti nekako ... te sprosti in pove, da si sprejet, da imaš zdravstveno dovolj težko stvar. Imaš zdravnika, ki ti bo pripravil koktajl."
Je naša družba pripravljena na pomoč pri samousmrtitvi?
Alenka se odpravlja umret v Švico, v eno od dveh tamkajšnjih organizacij, v katerih izvajajo pomoč pri samomoru. Preden umre, si želi, da bi ZPPKŽ začel veljati tudi v Sloveniji, za vse neozdravljivo bolne, kot je sama. Besedilo zakona popravljajo. V parlamentarno proceduro ga bodo vložili s podpisi 5000 volivk in volivcev. "Ker v tej družbi živijo ljudje, ki svojega življenja ne morejo končati na primeren in dostojanstven način," pojasnjuje dr. Pleterski.
Pa je slovenska družba pripravljena na uzakonitev pomoči pri samousmrtitvi? Dr. Peter Golob, zdravnik in pravnik, odgovarja, da nobena družba na to nikdar ni v celoti pripravljena. "Če govorimo o slovenski družbi, ima po mojem par problemov, ki jih ne želi reševati, ki se jih v javnosti ne izpostavlja. Eden od problemov je veliko breme samomora, ki je takšno, da ima vsak v družini koga ali pa vsaj ve za nekoga, ki je storil samomor. Poleg tega je prisotna stigmatizacija tega dogodka ne samo na ravni tistega, ki to stori, pač pa tudi tistega, ki je njegov bližnji."
Kaj konkretno ZPPKŽ predvideva?
Kdo bi izvedel dejanje, ki vodi v smrt? Kje bi se takšna smrt zgodila? Andrej Pleterski odgovarja: "Ideja je vsekakor ta, da bi si bolnik sam izbral čas in kraj in prostor in datum konca svojega življenja. Tisti, ki bo vnesel učinkovino v telo, bo bolnik sam, kajti gre za zakon o samousmrtitvi, tu ne gre za evtanazijo, kjer nekdo drug na vašo željo to vnese v telo. Res pa je, da naš zakon dopušča možnost, če nekdo tega ne more storiti, mu bo pa nekdo pomagal. Tehnično vzeto je pa to vedno medicinska sestra."
Po predlogu zakona so torej zdravstveni delavci – medicinske sestre, farmacevti in zdravniki – dolžni sodelovati v procesu pomoči pri samousmrtitvi. A treba je vedeti, da imajo tudi ti ljudje svoja verska, filozofska, etična prepričanja, lastne izkušnje s smrtjo. Peter Golob zato opozarja: "Celo naše šolanje in poklic ... vzgojeni smo, da se trudimo za življenje, da se življenje ohrani, in kolegi zelo slabo ali težko sprejemamo, da bi postala neka dolžnost, da življenje tudi končamo. Za večino, verjetno ne za vse, je to nesprejemljivo."
Paliativna oskrba pred pomočjo pri samousmrtitvi
Med nasprotniki uzakonitve pomoči pri samousmrtitvi je tudi Društvo Hospic, ki pomaga umirajočim in njihovim svojcem. Renata Roban, predsednica društva, se spominja: "Imeli smo gospoda v Hospicu, ki smo ga spremljali, ki je prišel iz Švice, tam je delal vse življenje. In ko je dobil kronično neozdravljivo bolezen, je na prvem obisku omenil, da se bo morda odločil za ta korak in odšel v Švico." Ob vsej podpori, ki jo je dobil v Hospicu, se za pomoč pri samomoru v Švici ni odločil. "Mislim, da se danes ljudje bojijo osamljenosti, bolečine, samega procesa, in mislim, da je veliko vprašanj, na katera moramo odgovoriti, preden se z lahkoto odločamo o tako pomembni stvari, kot je evtanazija oz. pomoč pri samousmrtitvi," še pravi Renata Roban. In ob tem poudarja pomembnost sistemske ureditve paliativne oskrbe.
Dr. Maja Ebert Moltara je vodja paliativnega oddelka na Onkološkem inštitutu. Za 24UR Fokus pojasnjuje, da načela paliativne oskrbe spoštujejo življenje in sprejemajo umiranje kot nekaj naravnega. Paliativa smrti ne zavlačuje, niti je ne pospešuje. Pomembno je tudi, da ne pomaga le bolniku, pač pa tudi njegovim svojcev, da lažje prebrodijo čas bolezni in žalovanja po smrti bližnjega. "Nam je izjemno pomembno, da se borimo za vse te lepe trenutke življenja, življenje je vrednota, ki jo imamo in jo cenimo. S tem pristopom deluje paliativna oskrba. Za nas je življenje vrednota."
KOMENTARJI (112)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.